Novi generalni direktor RTV Slovenija Igor Kadunc na Kolodvorski ulici ni novinec. V pisarno finančnega direktorja – kot sam pesniško pravi, je bila »v četrtem nadstropju temno sive barve v središču mesta« – se je vselil že leta 1996. Takrat na povabilo generalnega direktorja Žarka Petana. Na tem mestu je ostal več kot desetletje, dokler ga ni odslovil poznejši generalni direktor Aleks Štakul. Vmes je bil akter velike zgodbe, ki jo tudi sam močno poudarja.
Namesto naročnine – električni priključek
Velik del njegovih aktualnih zapisov, ki jih objavlja na blogu, se vrti okrog tega, kako je v času, ko je bil finančni direktor, za RTV Slovenija priskrbel bogato »doto« – delnice mednarodnega podjetja Eutelsat. Podvig je trajal več let, sam pa je izračunal, da je z razmeroma majhnim vložkom, okrog deset milijonov evrov, javna medijska hiša zaslužila več kot sto milijonov evrov.
Zgodba vključuje velike igralce, med drugim NLB, ki je tvegani posel kreditirala, slovensko in hrvaško vlado, pa italijansko medijsko podjetje Canal Plus… Kadunc opisuje svoje slalomiranje med različnimi političnimi in poslovnimi interesi, taktiziranje in prepričevanje, vse s ciljem, da bi se RTV Slovenija iz »pasivnega« ponudnika programov vsaj delno prelevila tudi v finančnega vlagatelja.
Štakul mu je sicer pozneje očital kup nepravilnosti in revizija ter računsko sodišče sta tudi odkrila nekaj spodrsljajev. A pod črto ni dvomov: Kadunc je v pravem trenutku prepoznal borzni potencial Eutelsata, mednarodnega podjetja, ki s sateliti skrbi za distribucijo televizijskih mrež, in RTV Slovenija zagotovil lepo finančno zalogo. To priznanje je Kaduncu izrekel tudi nadzorni svet RTV Slovenija.
Po Kadunčevih izračunih je do danes – ko je vrednost delnic Eutelsata sicer že padla – »na zalogi« ostalo še okrog dvajset milijonov evrov. Več deset milijonov pa je bilo vmes že porabljenih za financiranje različnih projektov, recimo za »razvoj« programov (med drugim tudi za uvajanje tretjega, parlamentarnega programa), za nadomestitev izpada naročnine in poravnavo v zvezi z avtorskimi pravicami (Sazasom), za vlaganje v opremo… Kadunc je sicer potem dobil odpoved in bil tudi kazensko ovaden, a za kazenski pregon pristojni organi niso naši osnove.
Še en projekt, ki ga Kadunc poudarja kot svojo zaslugo, pa je povezovanje plačevanja prispevka za RTV z lastništvom električnih priključkov. Ta sprememba je še danes vzvod za politično diskreditiranje osrednje medijske hiše. Kadunc pa – pravilno – ugotavlja, da »stabilno, od vlade neodvisno financiranje postavlja temelj neodvisne javne RTV, kar je pomembno predvsem na področju informativnih programov«. »Upam, da se po sedemnajstih letih in tudi v prihodnje ne bo postavljalo vprašanje, ali bi bila kakršna koli drugačna ureditev primernejša,« pravi Kadunc. Njegovo upanje je zaman – na agresivni politični desnici se ne razpravlja samo o spremembi načina financiranja, ampak kar o ukinitvi financiranja javnega medijskega servisa.
Tožba na tožbo
Na ponedeljkovem glasovanju je Kadunc prejel solidnih dvajset glasov od osemindvajsetih. To je bil potem, ko je bilo že videti, da bo RTV Slovenija še nekaj časa morala delovati pod vodstvom vršilca dolžnosti generalnega direktorja, presenetljiv uspeh. Za preobrat je le nekaj ur pred ponedeljkovo sejo programskega sveta poskrbel drugi kandidat, dosedanji vršilec dolžnosti generalnega direktorja Marko Filli, ki je nenadoma odstopil od kandidature. Vprašanje je, ali bi bil Kadunc izvoljen, če ne bi Filli z odstopom pahnil programskih svetnikov v nekakšno katarzo: na seji se je namreč razvila razprava o odgovornosti članov programskega sveta do RTV-hiše in do njene publike. Svetniki, ki še dva meseca prej, ob prejšnjem razpisu, tudi po večletni krizi vodenja niso izvolili nobenega kandidata, so zdaj govorili o tem, da je nekoga pač treba izvoliti, sicer naj bi tudi programski svet ne upravičil svoje funkcije.
To sicer ne pomeni, da je bila izbira Kadunca neizogibna. Bila pa je priročna.
Z novim generalnim direktorjem je hiša na Kolodvorski ulici dobila energičnega človeka, ki pa mu poznavalci pripisujejo tudi napornost. Kadunc nikakor ni konvencionalen. Že v arhivu pisem bralcev našega časopisa je najti desetine njegovih zapisov in pozivov – komentiral je dogajanje okrog NLB, Mercatorja, Luke Koper, drugega tira, pa politike na področju podjetništva… Veliko je tudi odgovorov na očitke, ki so jih nanj naslovili drugi.
Za generalnega direktorja RTV Slovenija je prvič kandidiral že leta 2006, v času prve Janševe vlade, ko je bil po politični liniji izbran dotedanji direktor podjetja Avto Celje Anton Guzej. Kadunc je Guzejev uspeh še do leta 2010, ko je bil izbran že naslednji direktor, Marko Filli, spodbijal na sodišču. Guzeju je upravičeno očital, da kot prišlek iz sveta avtomobilizma ni strokovnjak za problematiko RTV, kar je bil eden od razpisnih pogojev. Vmes, leta 2008, je Kadunc kandidiral za direktorja Filmskega sklada. Izbrana je bila Jelka Stergel in tudi zoper to izbiro je Kadunc sprožil tožbo. V ozadju tega procesa pa je bila tožba Filmskega sklada zoper Kadunčevo podjetje, ki je bila sprožena še pred prihodom Stergelove. Kadunc je trdil, da je tožba nesmiselna, in Stergelovi očital, da od tožbe noče odstopiti. Sodnega epiloga ne kaže iskati, je pa potem Kadunc leta 2010 vendarle postal direktor Filmskega sklada. Mimogrede, v ponedeljek je Jelka Stergel, ki je v vmesnem času postala podpredsednica programskega sveta RTV Slovenija, Kaduncu, ki se je medtem že upokojil, dala svoj glas.
Načrti za prihodnost
Novi direktor je že v kandidaturi napovedal, da bo RTV Slovenija povedel na pot sprememb. Kot kaže, bo izpeljal gradnjo novega multimedijskega (novičarskega) centra, napovedal je tehnološke spremembe za prihodnost, ki naj bi upoštevale razvoj družbenih omrežij in spremenjen način spremljanja medijskih vsebin, recimo »televizijo na zahtevo«. Kot finančnik je napovedal tudi spremembe v porabi sredstev, ki jih RTV Slovenija dobi iz prispevka za RTV in od oglasov. Po njegovem mnenju je rezerv v sistemu dovolj in o pomanjkanju denarja ob bolj realističnem načrtovanju porabe ne bo več treba govoriti.
Z izvolitvijo Kadunca se je RTV Slovenija res izvila iz psihološkega krča, saj generalnega direktorja s polnimi pooblastili ni imela že leto dni. Tudi pred tem je nad Fillijem visela senca dvoma, saj je njegovo imenovanje leta 2014 spodbijala nesojena direktorica Nataša Pirc Musar, ki je na koncu tudi uspela. Še pred tem sta bili ob prejšnjem Fillijevem imenovanju leta 2010 sproženi kar dve tožbi.
Dobro je, da je Kadunc prvi generalni direktor RTV Slovenija po letu 2006, ki ob imenovanju ni imel protikandidata, ki bi njegovo imenovanje lahko spodbijal na sodišču. A to, da nihče drug od potencialnih medijskih direktorjev sploh ni hotel postati direktor najpomembnejše medijske hiše v Sloveniji, nikakor ni dobro.
