Kako naj se običajen jedec, ki za večerjo v dvoje nikoli ni zapravil več kot sto evrov, pripravi na svojo prvo izkušnjo z Michelinovo zvezdico? Predvsem z odprtim duhom in želodcem ter seveda z odprto denarnico. Ker če za Michelinovo zvezdico kaj velja, velja to, da dve osebi s stotimi evri ne bosta prišli nikamor. No, z avtom iz Ljubljane do Rovinja že, saj ste tam v dveh urah, ob trenutnem čakanju na meji lahko dodate kakšno minuto ali uro več. Nekaj evrov stane parkirišče pred vstopom v stari del mesta, skozi katerega se je do restavracije na vrhu treba povzpeti peš (dame, čevlje s petkami pustite doma), potem pa v denarnici imejte še nekaj sto evrov za večerjo. Sto na osebo za hrano in nekaj deset (ali celo nekaj sto) evrov za pijačo.
Naročanje na termin za srečanje s to sodobno sredozemsko kuhinjo ni zahtevalo prevelikih naporov niti ob premikanju ure rezervacije v zadnjem trenutku, kar je dalo vedeti, da dolge čakalne vrste še ni bilo. Res pa je, da je bil hladen četrtek in da so bili gostje, ki so v Monte tisti večer prišli nenapovedani, vljudno zavrnjeni. Deset miz, kolikor jih premore Monte, je bilo polnih, sedem natakarjev, ki so skrbeli zanje, pa polno zaposlenih.
O tem, kdo je gospodar v hiši, ni bilo nobenega dvoma. Od nog do glave v belo oblečena svetlolasa Nizozemka Tjitske Đekić, ki jo je v rovinjski diskoteki kot turistko pred dobrim desetletjem ujel Danijel Đekić, kuharski samouk, ki načeluje kuhinji, je od drugih članov strežbe izstopala tako po telesni višini – je nadpovprečno visoka – kot po barvi oblačil. Vsi drugi so bili namreč v črnem. Po drugem kot po tem in nizozemskem naglasu, s katerim barva svojo hrvaščino, ni opozarjala nase, saj se je v belih športnih copatih ves večer mehko premikala med mizami, predstavljala ponudbo in preverjala, kako se počutijo gosti. Slišali smo jo malo slabše, ker jo je preglasila glasna večja družba jedcev v ozadju, a smo razumeli dovolj, da smo se znali odločiti za pogumnejši oziroma eksperimentalnejši in daljši meni.
Krajši, pethodni meni Essence stane 694 kun ali dobrih 90 evrov, daljši, sedemhodni Tendence pa 774 kun, kar nanese približno 110 evrov. Cena vinske spremljave je odvisna od pivca, zlahka pa pristanete pri sto evrih na osebo. Samo vode – izbirate lahko med jamnico ali san pellegrinom – namreč ob njihovi bogati ponudbi vin zagotovo ne boste pili. Na seznamu za knjigo debele vinske karte je največ vin iz hrvaške Istre, nekaj se najde slovenskih, ni pa velikih francoskih in italijanskih imen. Na voljo pa je 12 šampanjcev, med katerimi najdražji stane 400 evrov.
Sommelier je predlagal Roxanichevo oranžno malvazijo antico in Veraldov teran, po njegovih besedah najboljše rdeče vino leta 2016 na svetu. Hrvaški teran, da ne bo pomote. Ko smo naročili še jamnico in dobili san pellegrino, se je večerja, ki je zaradi na trenutke predolgih pavz med hodi na koncu trajala štiri ure, lahko začela. Ura je bila devet, nas pa je že hladilo. Prepih, ki ga je ustvarjala reža med dvema velikima šipama, zaradi katerih restavracija spominja na predelan letni vrt, je bil prehud celo za ovčko na stolu, ki je grela zadnjo plat.
V strahu, da bi kljub trem pozdravom iz kuhinje ostala lačna, sem se podpisana podkrepila s tremi kosi domačega kruha (rženega, s semeni in belega) ter domačim maslom, domačim oljčnim oljem in solnim cvetom. Bojazen je bila odveč. Skupno trinajst jedi, saj so sedmim hodom sledili še limonin sorbet s pokalicami, sadje s kremo in piškoti zabajone, je bilo dovolj, da smo bili siti. Četudi so bile porcije majhne, kot pritiče visoki kuhinji.
Dolgo, kakšnih 45 minut je bilo treba pogledovati proti servirni mizi sredi restavracije, kjer je bilo okoli deset steklenic odprtega vina, posoda s črnimi tartufi, plošča s siri in velika vaza z rožami, preden je natakar prinesel meni. Do takrat sem grizljala domači grisin s tartufi, popila brezalkoholni džin tonik z brinjem, pojedla liziko iz zelenja ciprese in keks s pinjolami in majoneznim namazom ter kot zadnji pozdrav poleg kruha še hladno špargljevo kremo v dveh plasteh, ki ju je ločeval rumenjak. Potem pa se je začelo zares.
Prve prave jedi so začele prihajati po uri in pol. Najprej omega 3 tris s surovo tunino s kaviarjem in rdečo peso, pečeno palamido in sardelo s panceto, nato pa še kozice in piščanec z algami in mungo fižolom v omaki dashi z žafranom. Morski in tudi najboljši del večerje je sklenil odličen filet morske žabe s kroketom iz lignja ter ragujem iz bučk in hobotnice s črno rižoto in morsko peno iz sipinega črnila, podlaga za to je bil škampov fond. Dva hoda, ki sta sestavljala mesni del večerje, sta bila morda videti najlepše, a sta do želodca prišla najtežje. Priželjc in pire krompir z gobami sta za mesne sladokusce verjetno nebesa, nekaterim pa jedi ne bo ublažil niti poletni črni tartuf, ki je nariban na sestavine, se je pa zato s karijem okrepljen odojek, ki se je pekel 24 ur, v ustih stopil sam od sebe.
Preden smo za slovo od kuhinje dobili domače piškote, sta na mizo prišla desert iz skute in tapioke s pomarančo in vaniljevim sladoledom, čez katerega je bil potresen zmrznjen foie gras, po domače gosja pašteta, nato pa še kompot iz jajčevcev in suhih paradižnikov z jogurtom, origanom, meringo in mandljevim prahom. Nepojedenih piškotov in lične kovinske škatle, v kateri so bili prezentirani, nam natakar ni pustil odnesti domov, čeprav bi jih za tistih nekaj sto evrov lahko, je pa v tolažbo vseeno prišla popotnica: dva mini rožičeva biskvita, majhna, ampak res majhna steklenička oljčnega olja in knjižica o Rovinju. Da bomo vedeli, kje smo bili.
