Boris Johnson pravi, da bi britanska vlada zelo težko rekla »ne« ameriški vladi, če bi ta predlagala britansko sodelovanje v še kakšnem napadu na Al Asadov režim v Siriji. Malokdo je opazil, da zunanji minister Boris Johnson v javnosti teden dni po 18. aprilu, ko je njegova in britanska šefica Theresa May napovedala predčasne volitve, ni rekel niti besede, čeprav gre za volitve, ki naj bi utrdile premierkino avtoriteto pri izvedbi brexita, Johnson pa je bil vodilni »ajatola« brexita, ko je bila Mayeva (pred referendumom) še proti brexitu. Kot bi poniknil. Da bi Mayeva brez njegovega hitrega, pogosto nediplomatskega in žaljivega jezika postavila temelje volilni kampanji!?
Kriv je Al Asad in pika
Ko se je vendarle spet oglasil, je v govoru najprej zelo grdo osebno žalil laburističnega vodjo, po njegovem »ovčjeglavega« Jeremyja Corbyna, rekoč, da je nevaren Britaniji, potem pa se je v več intervjujih razgovoril o morebitnem predlogu velikih ameriških bratrancev o tem, da bi Britanija sodelovala v naslednjem napadu na Al Asadov režim v Siriji. Zakaj? Še ni znano, morda pa je nehote razkril, da je Trump Mayevo že zaprosil za to. Morda se je samo odzval na Corbynov odgovor na vprašanje, kaj bi – kot britanski premier – naredil, če bi ZDA predlagale skupno ameriško-britansko akcijo proti Al Asadovemu režimu. Corbyn je odgovoril, da bi zahteval posredovanje Združenih narodov, in dodal: »Ne vidim, kako bi še več bombardiranja pomagalo pri reševanju tega problema.«
Johnson vidi stvar drugače. ZDA so izvedle napad na letalsko oporišče sirskega režima samo nekaj dni po tistem, ko naj bi kemični napad Al Asadovega režima ubil osemdeset ljudi in jih ranil več sto. Čeprav ga Al Asadov režim še vedno zanika, Johnson pravi, da je 99,9-odstotno zanesljivo, da je Al Asad odgovoren za ta »morilski napad na lastne državljane z orožjem, prepovedanim pred skoraj sto leti«.
Brez parlamenta?
V enem izmed intervjujev je Johnson dejal: »Mislim, da bi bilo zelo težko reči ne, če bi ZDA predlagale neko vrsto akcije kot odgovor na napad s kemičnim orožjem. Resda niso prišli k nam in vprašali za našo podporo, na primer z manevrirnimi raketami z naših podmornic v Sredozemlju, a po moje, mislim pa, da je to tudi premierkino mnenje, bi bilo težko reči ne.« V naslednjem intervjuju je besedo »težko« spremenil v »zelo težko«.
Bolj kontroverzno kot to je bilo za Britance, ki jih je že Blair zavedel v iraško vojno z lažmi, njegovo mnenje, da ni nujno, da bi vlada za sodelovanje zahtevala privoljenje parlamenta. Zadnja leta je obveljalo pravilo, da parlament odloča o vsakem sodelovanju v vojaških akcijah po svetu. Problem je v tem, da bodo zaradi predčasnih volitev 3. maja razpustili parlament. To pomeni, da bi bila odobritev parlamenta za sodelovanje v morebitnih novih Trumpovih napadih v Siriji najmanj vprašljiva, če bi se zanje odločili v petih tednih pred volitvami, saj parlamenta ne bo.
Boris kot mini Donald
»Najboljši« med Johnsonovimi kritiki je bil zunanjepolitični predstavnik na Škotskem vladajoče stranke SNP Alex Salmond, ki pravi, da se Johnson na vsak mednarodni problem odziva tako, da se strinja z vsem in naredi vse, kar pride iz Trumpove Bele hiše. Pa tudi, da si velika večina Britancev ne želi, da bi bila britanska politika mini Trumpova politika. V časih Blairovega vdanega sodelovanja z Bushem mlajšim (Afganistan, Irak) so kritiki temu rekli »pudljevanje«.
