Na pustni torek je delavec na stranski steni začel dolbsti odprtino za novo električno omarico in po naključju so jo vrisali prav nad sklepni kamen. Pod sklepnim kamnom smo našli časovno kapsulo. Vedeli smo, da je vzidana, toda nihče ni vedel, kje je skrita. Njena vsebina nas je spomnila, koliko energije in truda so vložili Kranjčani, da so gimnazijcem omogočili odlične pogoje za šolanje. Preteklost nas določa. Pripravljalnica na fakulteto se sliši suhoparno, toda to je v prvi vrsti naše poslanstvo. Kako ga zapakiramo, kaj vse zraven še ponudimo, je drugotnega pomena. Če osnovnega poslanstva ne bi dobro opravili, je to nespodobno do naših prednikov in neodgovorno do mladine, ki nam je zaupana.
Naj se ponovno vrnem malce v preteklost. Leta 1963 je skupina naših dijakov ustanovila OHO – pomembno neoavantgardno umetniško skupino v slovenski umetnosti. Izdali so šolsko glasilo Plamenica, v katerem so bili tako kritični do oblasti, da so jim komaj dovolili maturirati. Ampak so jim. Mnogo pozneje, že v času mojega ravnateljevanja, dijaki še vedno eksperimentirajo in včasih prestopijo mejo, tudi v šolskem glasilu Krt se je to kdaj pa kdaj zgodilo.
Umetnost pedagoškega poklica je tudi v tem, da dijakom ravno dovolj prepovemo, da jih začne zanimati, da jih soočimo s posledicami, toda ne ustavimo. Le tako nastaja tudi subkultura. Saj veste, če ničesar ne prepovemo, potem je dovoljeno vse, ampak potem ni nič resnično. No, zdaj pa maturante najbrž že malo skrbi.
