Biblija, prvi poskus nakazuje željo in vprašanje, kako prek fundamenta »knjige vseh knjig« zarezati v zavest sodobnega človeka, mu »podtakniti« religiozno vsebino brez predsodkov, ga vsled dandanašnje brezbožnosti in ciničnega individualizma opomniti na korenine civilizacije in predvsem, kako (z dobrim namenom) relativizirati veličino boga in nam s tem omogočiti vsaj minimalno identifikacijo.
Da bi zaobjel čim širši spekter te identifikacije, projekt poseže po precejšnji raznolikosti bibličnih tem (dramaturgija Matic Starina), od takih, kjer se vzgib išče v telesu in čutnosti (Visoka pesem), do svetopisemskih naukov (Jobova knjiga), kritike povzpetništva in prisvajanja avtoritete (Ezekiel) ter serije psalmov kot uprizoritvenih točk, ki podčrtajo posameznika in njegov individualni odnos do izgovorjenega.
V skladu ne le s samo (megalomansko) besedilno predlogo, temveč tudi režijskimi principi je očitno, da je bistven Lorencijev odtenek komponenta časa – tako fizična kot vsebinska. Vzeti si čas, čas razpreti, času nameniti poklon in čast, čas razpotegniti, razcepiti, izničiti, izumiti »naš« čas, četudi začasen, a zato toliko resničnejši. Vse to se v postavitvi vsebinsko snuje in nakazuje, manj pa se stvarno in z dejanskim učinkom udejanja. Za hip je pomisliti, da se je prav z Biblijo, prvim poskusom morda končno realiziralo letošnje repertoarno geslo SNG Drama, ki je stremelo k aluzijam utopije. Ta predstava pravzaprav je utopija; prekinja stik z neposredno družbeno kritiko ali kazalniki na realno, njena resničnost je izolirana, obstoj nastopajočih sam sebi dovolj, ni skrbi za svet zunaj, vse skupaj si želi biti nekakšen lep, namerno zaslepljen eskapizem v varno zavetje »velikega teksta«, ki bo sam po sebi »vse uredil«.
Krovna drža igralske zasedbe torej izhaja iz načela skupnosti (vsi za enega, eden za vse), k temu se pripne tudi njihova stalna prisotnost na prizorišču, izvajajo in obenem opazujejo, obkrožajo notranji epicenter dogajanja, že skoraj vzpostavljajo nekakšno »igro v igri«, so motrilci in soustvarjalci posamičnih bibličnih epizod, ki se dogajajo v osrčju prostora, med njimi ali morda kar zaradi njih. Nataša Barbara Gračner, Tina Vrbnjak, Gregor Zorc in Pia Zemljič izvajalsko ostajajo v polju pripovedništva, zagotavljajo epskost in zlasti nadzorovano, disciplinirano dikcijo, saj je ta navsezadnje edini parameter, ki ga upravljajo, njihovo osrednje izrazno sredstvo. Dodane dimenzije telesnosti (koreografija Kaja Lorenci) pa se stopnjuje pri Nini Ivanišin in Jerneju Šugmanu (ki pripovedništvo že oblagata s paralelno neverbalno govorico), še intenzivneje pa telo in z njim primordialnost nastopi pri Marku Mandiću, Aljažu Jovanoviću in Janezu Škofu. Telesa slednjih (mestoma potisnjena že skoraj do zametkov buta) se sčasoma odcepijo od »civilne podobe« in se, pogosto gola, transformirajo v mitološko podobo, simbol, neizrekljivo, v substanco, ki naj bi razprla, razplastila tako slikovitost kot vzdušje uprizarjanja.
Triurna uprizoritev, nakopičena s traktati, ki naj bi nas vrnili k premisleku naše eksistence (ne nujno zvezane s kakršnim koli bogom) in zdramili naš spomin, da je Biblija ne glede na negativno konotacijo, ki si jo je skozi stoletja pridobila, še vedno izvir večine zgodb, ki danes uravnavajo našo realnost/umetnost. Vsekakor se v postavitvi razlega spoštljivost do nje, a zgolj ta ne more nadomestiti neartikulirane režije, ki – predvsem proti koncu – še komaj lovi sapo.
