Bohotne s filmskimi in televizijskimi referencami, ki bodo morda bolj kot najstniškemu občinstvu bližje njihovim starejšim sestram, stopajo Male kraljice po spolzkem terenu cinizma za mlade. Humorno besedilo, v katerem poleg referenc na Žižka in Kanyeja Westa nastopajo tudi najstniška nosečnost, bulimija, prestopništvo in medvrstniško nasilje, zagotovo odpira vse relevantne teme odraščanja, precej vprašanj pa odpira način, na katerega predstava z njimi opravi oziroma ne opravi.
Osnovna celica delovanja deklet v Malih kraljicah je tričlanski »skvod« oziroma ekipa, ki prevzema dinamiko, ki je v filmih in serijah že utečena: kraljica, ki je lepa in bogata, premierka, ki je družbenopolitično bolj osveščena, ter »ljudstvo«, ki ga predstavlja članica, ki je v skvodu zato, da se drugi dve počutita bolje in v razmerju do nje vzpostavita vzvišen odnos. Tako kot v Nimaš pojma, Mean Girls, Opravljivki, Scream queens in še bi lahko naštevali. Male kraljice se pri mapiranju dinamike in odnosov med dekleti držijo uveljavljenih klišejev iz filmov in serij, in to celo do imen natančno, zaradi česar predstava deluje kot lepljenka vseh trenutno popularnih popkulturnih izdelkov.
Če je generacija avtorice Eve Mahkovic še odraščala z ostanki socializma, so junakinje v predstavi, ki so rojene konec devetdesetih, odraščale pa so po letu 2000, predstavnice »nerazumljene« generacije, ki se ji pavšalno pripisuje neodgovornost in nehvaležnost. Njihove starejše sestre in mentorice služijo hkrati kot zgled in razočaranje, pa tudi kot odgovor na vprašanje, kaj se zgodi z malimi kraljicami, ko odrastejo – nič posebnega.
Male kraljice so najprepričljivejše prav pri začetnem vzpostavljanju razmerij, ki se režijsko nanaša na filmski pristop zamrznitve kadra in opisa situacije z nasnetim glasom. Scenografsko preprosta zasnova fotografskega studia ob glasbi iz modnih videov in osvetljavi iz modnih revij ves čas poudarja površinskost delovanja protagonistk, katerega namen je predvsem vzdrževanje podobe, ki bo primerna za instagram.
Uvodni katalog referenc in odnosov je razdelan tako natančno, da ritem predstave v nadaljevanju, ko skvod postane tatinska tolpa v slogu Bling Ringa, ki svojo delikventnost upravičuje z darovanjem plena v dobrodelne namene, pade. Po neuspešnem ropu razpade tudi skvod, predstava pa se, sicer brez moraliziranja, kar je pohvalno, a tudi brez bistvenih razrešitev, steče v zaključek, da po razpadu skvoda individualistk pridejo še večje individualistke, ki morda niti ne bodo več potrebovale skvoda, da bi preživele v »zajebanem delu življenja, v katerem smo«, temveč samo še svojo »unikratnost«. Kaj početi z najstniško nosečnostjo, motnjami hranjenja in maltretiranjem manj bogatih in manj lepih najstnic, pa je vprašanje, ki ga predstava prepušča drugim.
