Na prvem protestnem shodu slovenskih znanstvenikov se je zbralo okoli 500 raziskovalcev, ki so opozorili na presihajoče financiranje raziskovalnega dela. »Protestiramo proti miselnosti, ki je zadnja leta našo družbo silila v to, da naj najbolj hujša v možgane, kasneje pa v vse druge dele telesa,« nam je na protestnem shodu znanstvenikov povedal Aleš Črnič s fakultete za družbene vede. »Zahtevamo in pričakujemo, da se bomo začeli pogovarjati o tem, da znanost potrebuje stabilnejše in predvidljivejše okolje za svoje delovanje.« Upravljanje družbe na način neposrednih koristi in učinkov – tako da zahtevamo le produkcijo tistega, kar je mogoče unovčiti takoj – pa po njegovih besedah pelje v zaton družbe.
Okoli 500 znanstvenikov je na ljubljanski ulicah izrazilo podporo zlasti trem ključnim zahtevam: avtonomiji raziskovalnega dela in znanosti, transparentnemu in stabilnemu financiranju raziskovalnega dela ter povečanju deleža financiranja iz državnega proračuna na en odstotek BDP. Te zahteve pa so, kot je dejal Črnič, le vrh ledene gore. »Zahtevamo spremembo klime v političnem podsistemu te države, ki že leta na stranski tir postavlja najbolj vitalne sektorje države, kot so znanost, kultura in šolstvo,« je še dejal.
Ogroženi temelji raziskovalnega dela
Da se je javno financiranje raziskovalnega dela v zadnjih letih kritično zmanjšalo ter da je financiranje nestabilno in nepredvidljivo, so bili gotovo najpogostejši očitki, ki so jih izrazili tako mladi raziskovalci kot uveljavljeni znanstveniki. Prvi že leta poudarjajo, da so pri nas brez prihodnosti, da jih čaka bodisi prekarna zaposlitev in pobiranje drobtinic bodisi brezposelnost, pa tudi uveljavljeni znanstveniki čedalje glasneje opozarjajo, da svojega dela zaradi nezadostnih sredstev ne morejo več opravljati. »Udeležba na shodu nikakor ni samo solidarnostna. Raziskovalci vsak dan na svoji koži občutimo, da je stanje čedalje slabše in da se sredstva nenehno zmanjšujejo,« nam je povedala Ingrid Slavec Gradišnik iz Znanstvenoraziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti in umetnosti.
Po podatkih ministrstva za izobraževanje, znanost in šport je državni proračun leta 2011 za raziskave in razvoj namenil 0,76 odstotka BDP, leta 2015 pa le še 0,44 odstotka. Po tem letu so sicer sredstva začela postopoma naraščati. Soorganizatorka protesta in znanstvena sodelavka na Nacionalnem inštitutu za biologijo Ana Rotter nam je med protestom povedala, da ceni trud zdajšnje vlade. »Hkrati pa je treba poudariti, da sredstva še vedno ne dosegajo niti 0,5 odstotka BDP,« je dodala.
Družbe brez znanosti ni
Udeleženci shoda so si delili tudi skrb, da pomen znanosti danes ni več prepoznan, znanje pa so v hierarhiji zamenjale druge vrednote. »Znanost je tisti organ, ki misli. Družba, ki ne misli, pa ne ve, kam gre,« je poudaril Črnič. »Družba, ki misli zgolj s svojimi čustvi, danes najbolj s pohlepom, dolgoročno nima dobre perspektive.«
Rotterjeva je dodala še, da so temeljne raziskave pogoj za napredek družbe. »Brez temeljnih raziskav ne bomo ugotovili, zakaj zbolimo, ne bomo našli zdravil, ne bomo imeli kulture, ne bomo pisali enciklopedij. Ne bo ne znanja ne napredka,« je opozorila. Zavedanje o tisočletnem pomenu znanosti bi od vlade, v kateri sedi polovica doktorjev ali magistrov znanosti, sicer morali pričakovati, je opomnil Oto Luthar, direktor Znanstvenoraziskovalnega centra SAZU in eden izmed koordinatorjev shoda za znanost.
Slovenski znanstveniki doslej iz slonokoščenega stolpa na ulice še niso prišli. »Prvič v Sloveniji se je zgodilo, da so se zbrali znanstveniki vseh starosti, vseh položajev in vseh ved,« je poudarila Rotterjeva. Prepričana je, da bi se morali tudi doktorji znanosti bolj izpostavljati in zavzeti za dejanske družbene spremembe, pa četudi sicer velja, da se raje gibljejo v svojih raziskovalnih krogih.
