Vzdihi nostalgije, pomešani z obujanjem spominov, so pogosti spremljevalci obiskovalcev razstave Naše tovarne – naš ponos, ki predstavlja bogato industrijsko dediščino Gorenjske v 20. stoletju. Telefonski aparati, števci, Elanove smuči, s katerimi je zmagoval Bojan Križaj, legendarni stoli Rex, klobuki, čevlji, modni dodatki in oblačila ter drugi predmeti in fotografije se dotaknejo vseh generacij. »Mnogi se spominjajo, da so predmete uporabljali še pred 20 leti, ali pa so jih celo pomagali ustvarjati v eni od gorenjskih tovarn,« ena od soavtoric razstave Monika Rogelj iz Gorenjskega muzeja v Kranju opisuje občutke starejših ob obisku razstave. Nastala je v sodelovanju gorenjskih muzejev in po sinočnjem odprtju gostuje v Tržiču. Dokazi o bogati industrijski dediščini tega dela države po opažanju Rogljeve presenečajo tudi mlade. »Skorajda ne morejo verjeti, kaj vse so njihovi predniki izdelovali na gorenjskih tleh.«
Neizmerna pripadnost delovnemu mestu
Industrializacija je v 20. stoletju tako prostorsko kot socialno močno oblikovala Gorenjsko. Iz manjših obratov so se začele graditi velike tovarne, z njimi so nastajala delavska naselja. »Vzdušje med ljudmi in odnos do dela sta bila nekaj posebnega. Med zaposlenimi je veljala velika pripadnost do tovarne, do svojega delovnega mesta. To je razumljivo, saj so tovarne ljudem omogočale boljše življenje, zaslužki so bili boljši kot prej na kmetijah. Vzpostavile so nov življenjski standard in poskrbele tudi za druga področja življenja,« takratne razmere na Gorenjskem opisuje Rogljeva.
Da danes do ne tako oddaljene zapuščine tovarn gojimo mešane občutke, so poskrbele krize, ki pa niso nov pojav, temveč so sestavni del gospodarstva in se v zgodovini ponavljajo v ciklih. »Na Gorenjskem je bila najhujša kriza v 30. letih prejšnjega stoletja, tako imenovana velika gospodarska kriza, ki je k nam prišla iz Amerike z dveletno zamudo. Nekaj podjetij je propadlo, večjih pretresov pa ni bilo, saj so na naših tleh delovale predvsem tekstilne tovarne in železarski obrati, ki jih kriza ni tako prizadela.«
Podjetja so svoje izdelke lahko prodajala na ogromnem jugoslovanskem trgu. »Ta je predstavljal izjemen potencial, ki ga še nihče ni izkoristil. Povpraševanje po izdelkih je bilo denimo v Srbiji in na Hrvaškem ogromno,« pravi Rogljeva. Podobno je bilo tudi po drugi svetovni vojni. Nekatera podjetja, kot so Iskra, Alpina, Elan in Sava, so v 60. letih začela pogledovati tudi na zahod, kar jim je po razpadu skupne domovine in osamosvojitvi Slovenije močno pomagalo. Poglavitnega pomena za preživetje sta bili načrtno vlaganje v sodobno tehnologijo in poslovno-tehnično sodelovanje s tujimi partnerji.
Zasluge gredo tudi tujcem
Prav tujci so pravzaprav poskrbeli, da so tovarne na Gorenjskem v 20. stoletju sploh zaživele. »Tujci so v naše obrate vlagali predvsem po prvi svetovni vojni, saj se jim je to bolj splačalo kot uvažati izdelke, na katere bi morali plačati drago carino. Tuji podjetniki so se znašli tako, da so na naših tleh ustanovili podjetje, največkrat je šlo za tekstilne obrate. Država se je zavarovala z obvezo, da v tuji lasti sme biti manj kot polovica posameznega podjetja.« Domačini takrat niso imeli dovolj kapitala, da bi svoja podjetja postavili na noge, in običajno niso imeli več kot 50 zaposlenih. Kar 250 zaposlenih v tekstilni tovarni je imel denimo le Franjo Sirc v Kranju. V Tržiču je za pogumnega veljal Peter Kozina s Pekom, a je zaradi preširoko zastavljene naložbe zašel v hude finančne težave, pripoveduje Rogljeva.
Čeprav bi lahko na mnogih področjih, ki se jih dotika razstava, potegnili vzporednice z današnjim časom, Rogljeva opozarja na popolnoma drugačne politične in gospodarske razmere. Razstavo, ki jih osvetljuje, so skupaj pripravili Gorenjski muzej Kranj, Loški muzej iz Škofje Loke, Gornjesavski muzej Jesenice, Kulturni dom Franca Bernika Domžale, Medobčinski muzej Kamnik, Muzeji radovljiške občine in Tržiški muzej. Po gostovanju v Tržiču si bo industrijsko dediščino Gorenjske možno letos ogledati še v Kamniku in Škofji Loki.
