Mladi športniki, ki vstopajo v svet vrhunskega športa, so tremi še posebej izpostavljeni. Prvi nastopi na velikih tekmovanjih s seboj prinesejo pričakovanja. Zmagovalec pa je samo eden – bo to športnik, ali ga bo premagala trema?
»Najbolje se je spopasti s tremo tako, da globoko dihaš, misliš pozitivno in se preprosto ne obremenjuješ,« iz svojih športnih izkušenj svetuje 16-letni Benjamin Grubar, ki se s temi občutki spopada pred skoraj vsako teniško tekmo. »A si nato rečem, da sem dobro delal, da bo šlo. Na koncu je najpomembnejše, da si se dobro imel in da si dal vse od sebe. Če pokažeš najboljše, kar znaš, nimaš razloga, da bi se vznemirjal.« Po njegovem je najtežje premagati tremo in stres, ki prideta od sotekmovalcev, trenerjev in navijačev … »Povsem naravna in pozitivna pa je tista, ki jo občutiš zaradi lastnih želja,« ugotavlja mladi tenisač.
Kljub formi zaradi treme neuspehi
»V preteklosti sem imela velike težave s tremo, ker nisem zaupala vase in v svoje sposobnosti. Pogosto sem odpovedala na najpomembnejših tekmovanjih, kljub temu da so rezultati na treningih kazali odlično formo,« razloži Trina Praprotnik Malej, 18-letnica, ki se ukvarja z atletiko. Zdaj se ji to dogaja redkeje – postala je bolj samozavestna, deloma tudi zaradi rezultatov. »Seveda se trema tu in tam pojavi, kar je normalno in koristno, saj pomeni, da mi za tekmovanje ni vseeno. Večjo tremo občutim, ko se lotim discipline, v kateri tekmujem bolj poredko,« še doda. Pri premagovanju treme ji je v pomoč glasba, ko pa je na tekmi s prijatelji, tremo še lažje odmisli.
»Izkušenj s pritiskom je vedno več. Še posebej ko prideš na mednarodno raven tekmovanj. Boljši kot si, več se od tebe pričakuje,« jasno pove 17-letna Anja Mandeljc, tekačica na smučeh. »Ta pritisk sem letos občutila na najpomembnejših tekmah sezone, na olimpijskem festivalu evropske mladine v Turčiji. Tja sem pripotovala kot favoritka za obe tekmi na daljši razdalji. Po odličnem nastopu na prvi tekmi in z zlatom v žepu so naslednji dan na novi tekmi še posebej trenerji od mene po tihem pričakovali vsaj še eno medaljo. In to sem tudi občutila. Videla sem napetost in živčnost med njimi, še posebej tik pred tekmo,« povzame predtekmovalno vzdušje. Bila je utrujena od potovanja in preteklih tekem, poleg tega ni poznala konkurence. Vedela je, da bo naslednja tekma težka.
Dobra šola za prihodnost
»Zlahka sem se nalezla nervoze. Nervoza je v meni povzročila strah pred neuspehom, zato nisem tekla tako, kot bi si želela,« se spominja smučarska tekačica. Trenerji, ki so jo spodbujali in sporočali vmesne čase, so opazili njene težave. »Po njihovem tonu glasu sem ugotovila, da jih skrbi za moj rezultat. Živčnost se je med tekmo samo še stopnjevala. Na koncu sem bila četrta, le 0,7 sekunde za bronom. Čeprav je tudi to odličen rezultat, nisem bila popolnoma zadovoljna. Tudi pri trenerjih se je videlo, da so pričakovali veliko več.« Vse skupaj je vzela kot dobro izkušnjo za naprej. »Pritisk je v športu pogosto prisoten in, prej kot se ga naučiš obvladati, bolje je zate, saj te drugače lahko povozi,« sklene.
