Še slabša šala, še bolj bedast vic: pridejo nova država, nova oblast, novi zakoni. Tisti, ki so jim zemljo vzeli v času enakosti in enoumja, izkoristijo napako tistega časa in z denacionalizacijo svoje dobijo nazaj. Po vseh predpisih in pravnomočno. Ter seveda sporočijo ceno tega nič hudega slutečim ljudem, ki so bili dve desetletji lastniki, potem pa ne več.
Od tu ni več šale, morda le (tržiški) vic. Ali Sajovic, Borut Sajovic. Župan novega časa, demokracije, jasno. Ima izredno in neponovljivo priložnost, da skliče vse te opeharjene ljudi in jim pošteno prizna, da je občina (zdaj jo predstavlja on, nekoč so jo predhodniki) storila napako, ki jo bo on popravil. Ker razume stisko, ker dojema krivico, ker cena niti ni več pomembna. Ljudje so pomembni. Zato se zdaj vsak dan bojijo poštarja, ker nosi zahtevke, sklepe, kazni in odškodnine. Za zemljo, ki so jo plačali in je (bila) njihova.
A župan novih časov šele z izredno sejo občinskega sveta dojame, da pridejo trenutki celo v življenju politika, ko je treba govoriti in delati isto in enako. In odločno in jasno in brez sprenevedanja. Žal je tržiški župan tak trenutek zamudil. Ni bil sposoben jasno priznati napake, ki je sploh ni zagrešil on, ampak ustanova, ki jo vodi. In se je zgodilo nekaj (tudi za Tržič) izjemnega: politika je dala vedeti, da krivdo za krivico sprejema. Župan je zdaj sedel na ta vlak, še malo prej je bila izredna seja zanj prej politikantska kot ne. Stiska ljudi mu je bila (kot številnim drugim politikom) še pred kratkim le orožje v političnem boju, in ne jasno sporočilo, da mora kot župan ukrepati.
Zdaj ukrepa tudi država in popravlja s sklepi o ničnosti tudi denacionalizacijsko šlamparijo, ki jo je zagrešila domača, tržiška upravna enota. Zdaj ima zadevo v rokah uradništvo v Laškem, ki očitno bolje razume probleme v Tržiču kot pa lastna občina oziroma upravna enota. Posamezniki, ki so med tem obolevali, jokali, besneli ali le nemočno opazovali, kaj se dogaja z njimi med mlinskimi kamni oblasti, seveda še niso zmagali. Zanesljivo pa je izgubila država v podobi tržiške občine in upravne enote. Kajti v vsem tem času se niti eden od tistih, ki naj bi pomagali Tržičanom do lepšega danes in jutri, ni zmogel jasno, odločno soočiti s povzročeno krivico in prevzeti odgovornosti zanjo. Eni so molčali, drugi so kazali s prstom na drugega, ljudje pa so trpeli. Vsaka podobnost Tržiča s Slovenijo je zgolj namerna.
