Ob slovenskem dnevu higiene rok je na obisku v Sloveniji prof. dr. Didier Pittet, vodja programa za preprečevanje in nadzor okužb ter centra Svetovne zdravstvene organizacije (SZO) za zaščito pacientov na Univerzi v Ženevi. Vsak dan ima med stotimi pacienti v slovenskih bolnišnicah vsaj šest pacientov okužbo, ki ni povezana z boleznijo, zaradi katere so bili sprejeti v bolnišnico, okužbo pa so dobili med zdravstveno oskrbo. Hkrati se vse bolj širi odpornost proti antibiotikom, s katerimi zdravijo te okužbe, zato se možnosti zdravljenja hitro izčrpavajo.
S prizadevanji za obvladovanje bolnišničnih okužb so uglednega gosta danes seznanili na obisku na Infekcijski kliniki UKC Ljubljana in Splošni bolnišnici Jesenice. Po Infekcijski kliniki je prof. Pitteta popeljala predstojnica doc. dr. Tatjana Lejko Zupan. Na kliniki imajo prostorsko stisko, je razložila, v prenapolnjenih bolniških sobah in brez možnosti izolacije bolnikov pa je težje preprečevati bolnišnične okužbe. Veliko trdovratnih okužb v bolnišnico prinesejo bolniki iz drugih držav, predvsem z območja nekdanje Jugoslavije, še posebej, če so se prej zdravili v tamkajšnjih bolnišnicah. Zato so v UKC Ljubljana med drugimi ukrepi za obvladovanje bolnišničnih okužb uvedli tudi obvezno testiranje na okužbe pri bolnikih, ki prihajajo iz drugih okolij.
Nujna higiena rok
Ustrezna higiena rok v zdravstvu je eden od učinkovitih ukrepov za zmanjševanje pogostosti okužb, povezanih z zdravstveno dejavnostjo. Razkuževanje rok z alkoholnim razkužilom, ki se s posebno tehniko vtre v kožo, je danes standard higiene rok v zdravstvenih ustanovah, saj lahko s tem zmanjšajo število bolnišničnih okužb za do 50 odstotkov. Prof. Pittet je pri dveh študentih medicine, ki ju je srečal na hodniku enega od oddelkov, preveril, ali poznata pravilo »pet trenutkov za higieno rok«, ki ga je razvil s sodelavci. Gre za kritične trenutke pri delu z bolniki, v katerih najpogosteje prihaja do prenosa okužb prek rok zdravstvenega osebja in v katerih si morajo še posebej dosledno razkužiti roke, da preprečijo prenos. »Roke si je treba razkužiti pred stikom z bolnikom, po stiku z bolnikom, po stiku z bolnikovimi telesnimi tekočinami, po odstranitvi rokavic in po stiku z neposredno bolnikovo okolico,« je pravilno odgovoril bodoči zdravnik.
Težava ne samo v naših zdravstvenih ustanovah, ampak tudi drugod, je, da navodila za higieno rok zdravniki upoštevajo veliko manj dosledno kot medicinske sestre. Prof. Pittet je razložil, da se je v bolnišnici, kjer je zaposlen, dobro obneslo, ko so za zdravnike pripravili posebna izobraževanja na to temo, saj potrebujejo drugačne informacije, zakaj je potrebno obvladovanje bolnišničnih okužb, kot medicinske sestre. Koristi tudi, da poiščejo zdravstvenega delavca, ki je drugim za vzor, kako je treba skrbeti za higieno rok. Stanje se izboljša tudi, če na oddelkih redno spremljajo pojavnost bolnišničnih okužb in podatke objavljajo, saj predstojniki slabih rezultatov svojih oddelkov ne vidijo radi. Svetoval je tudi uvedbo posebnega sistema za spremljanje učinkovitosti izvajanja higiene rok, ki so ga razvili pri SZO in ki ob slabem rezultatu takoj ponudi možnosti, kaj lahko v bolnišnici naredijo, da stanje izboljšajo.
Če zavrnejo cepljenje, nosijo masko
Velika nevarnost za paciente v naših bolnišnicah je tudi slaba precepljenost zdravstvenega osebja proti gripi, saj lahko z virusom gripe okuži hospitalizirane bolnike. Podobne težave so imeli v Švici, dokler so bile v ospredju osebne pravice posameznikov, torej tudi zdravstvenih delavcev, da se ne cepijo. Potem so začeli poudarjati predvsem kolektivne pravice, da imajo ljudje, ki se iz različnih razlogov ne morejo cepiti, pravico, da ostanejo zdravi, saj se taka kolektivna zaščita ustvari le, če je cepljenih dovolj ljudi, je povedal Pittet. V zdravstvenih ustanovah so začeli predvsem poudarjati pravico pacientov, da se med zdravljenjem ne okužijo z gripo, saj lahko to podaljša in zaplete zdravljenje, nekateri pa celo umrejo. Precepljenost zdravstvenega osebja so zelo izboljšali tudi z uvedbo posebnih priponk, ki so jih nosili cepljeni zdravstveni delavci, necepljeni pa so morali pri delu z bolniki dosledno nositi masko, čeprav niso bili bolni. Tako so z leti dosegli 60-odstotno precepljenost zdravstvenega osebja.
