Opisana epizoda dovolj dobro oriše, kako je mogoče z razmeroma skromnim vložkom doseči opazne učinke in povečati dovzetnost za umetniška sporočila. V neprimerno širšem (ter tudi vse bolj institucionaliziranem) kontekstu se z razvijanjem tovrstne občutljivosti dandanes ukvarja polje kulturno-umetnostne vzgoje, ki je posebno v zadnjem desetletju dobivalo vse večjo težo in postalo eden poudarkov kulturne politike – tudi ko govorimo o merilih za financiranje programov ali projektov. Tako niti ni nenavadno, da se je minuli teden na zdaj že tradicionalnem festivalu kulturne vzgoje, Kulturnem bazarju, s svojo ponudbo za otroke in mladino predstavilo okoli 300 producentov; in da se je nedavno kulturni vzgoji kot »temelju ustvarjalne družbe« ter »eni bistvenih razsežnosti za celovit in vsestranski razvoj posameznika« na javni seji posvetil tudi nacionalni svet za kulturo, ki je skušal z vabljenimi strokovnjaki opredeliti glavne izzive tega področja, vključno z njegovo sistemsko ureditvijo. Pri tem se je pokazalo vsaj to, da so primeri dobrih praks še vedno v pretežni meri posledica pobude in iznajdljivosti bodisi kulturnih producentov bodisi posamičnih šol in učiteljev, zatika pa se pri splošni dostopnosti vsebin, vzpostavljanju kriterijev in predvsem medresorskem sodelovanju – kajti učinkovito urejanje tega polja bi zahtevalo usklajeno delo vsaj dveh sektorjev, kulturnega in izobraževalnega.
Nekaj manj pozornosti je za zdaj namenjeno nekaterim drugim dilemam »vzgoje skozi umetnost« (kajti gre v osnovi za to, ne za vzgajanje v umetnike), na primer razmerju med obema. Vzgoja, četudi s pomočjo umetnosti, je navsezadnje vselej reprodukcija družbeno zaželenih ravnanj in vrednot, je torej »ideološka«, umetnost pa prav to pogosto ni: lahko je težavna, lahko se okvirom izmika, in tudi kadar pomeni »vzgojno orodje«, je paleta načinov njene tovrstne »uporabe« široka, od preproste indoktrinacije prek »pedagoškega« spodbujanja »kritične misli« do »anarhičnega« izpostavljanja otrok prosti (torej neposredni, ne pa nujno tudi lagodni) izkušnji umetnosti, kot ga je denimo predstavil francoski strokovnjak Alain Bergala. Enotne strategije v tem pogledu pri nas (še) nimamo; vsaj zadnji omenjeni pristop pa se zdi v trenutnem ozračju splošnega birokratskega normiranja, usmerjenega v merljivost rezultatov in doseganje vnaprej opredeljenih ciljev, nekoliko manj verjeten.
