Z vinogradi posejana Gostinca pri Virštanju oziroma Lesičnem se je znašla v središču pozornosti zaradi družinske tragedije, ki je pretresla vse, tudi vsega hudega vajene policiste in kriminaliste, ki so se odzvali na klic domačina. Ta v nedeljo zvečer, bilo je malo pred 20. uro, ni mogel vstopiti v hišo. Ne le da so bila vrata zaklenjena od znotraj in se jih s ključem ni dalo odkleniti, lastnik se tudi ni odzival na telefonske klice. Še več, v hiši je bila izklopljena tudi glavna varovalka za elektriko, tako da je moral podnajemnik vstopiti vanjo s silo, po vstopu pa si je pomagal z baterijo. Za vrati je nato najprej uzrl negibno telo 13-letnega dečka, ki je s 50-letnim očetom živel v zgornjem delu hiše, nedaleč od njega pa je zagledal tudi truplo očeta.
Kot smo še izvedeli iz zanesljivih virov, naj bi umor in samomor oče skrbno načrtoval. Drugače si ni mogoče razlagati dejstva, da so policisti in kriminalisti v hiši našli poslovilno pismo očeta, v katerem je ta potožil čez »državo«. Češ da je ostal brez socialnih transferjev in zato drugega izhoda, kot je ta, da umori otroka in zatem še sebe, ne vidi. »Še kako dobro se je zavedal, da sin brez njegove opore ne bi mogel živeti,« nam povedo domačini, ki so sicer družino slabo poznali.
Živela sta sama
Kot smo izvedeli, družina Dolenšek ni bila doma v teh vinorodnih krajih, kjer so imeli za sosede večinoma vinogradnike, saj je Gostinca posejana z zidanicami in vinogradi. Hišo naj bi oče in takrat še njegova partnerica kupila pred približno 13 leti. Mama se je odselila že, ko je bil njun sin še majhen fant. Oče je tako ostal s sinom sam. Nekaj časa je bil tudi podjetnik, zadnja leta pa brezposeln, saj so se mu posli sesuli v prah. A za sina, za katerega je vedel, da zaradi zdravstvenih težav nikoli ne bo povsem samostojen, se je vseskozi zelo boril. »In imel zaradi tega konflikte s socialno službo,« so vedeli povedati domačini. Oče se je držal bolj zase. »Celo pozdravil ni, če smo se kje srečali. A tak je bil, nismo mu zamerili,« so pripovedovali sosedje. Otrokove mame, ki naj bi živela v Italiji, pa da že dolgo ni bilo. Tudi policisti so v stik z njo prek telefonske zveze stopili šele danes.
Če se je oče raje držal bolj zase, pa vedo domačini o sinu povedati, da je bil živahen otrok. Imel pa je zdravstvene težave, zato je zadnja tri leta obiskoval šolo za otroke s posebnimi potrebami. In kot je povedala ravnateljica Romana Lebič, je bil prijeten otrok, ki je rad hodil v šolo in se veselil družbe vrstnikov. In tudi to, da je oče sina vsak dan zjutraj pripeljal v šolo. In ga menda v Celju tudi počakal, ker se mu račun, da bi se vmes vozil nazaj domov v Gostinco, ni izšel. Bil je pač brez zaposlitve in sta zato živela v težkih ekonomskih razmerah. Od doma sta se odpravila v zgodnjih jutranjih urah in se vračala v poznih popoldanskih.
CSD v stiku z očetom
Da so družino obravnavali, so nam potrdili tudi na šmarskem centru za socialno delo. A nam je direktorica Lidija Herman zatrdila, da je oče zase in za sina prejemal denarno pomoč. Družino pa so intenzivno obravnavali zlasti med letoma 2012 in 2015. Tega leta pa so obravnavo končali, a ostali v stiku. »V zadnjem času pa nismo prejeli prav nobenih indicev, da bi bilo kar koli narobe,« so še povedali na CSD.
