»Ko se le ne bi s sosedom sporekla za zaplato zemlje ob Savi,« svoj izbruh jeze, ki se je za soseda končal tragično, obžaluje kaznjenec. Zdaj mora vsak dan z zavezanimi očmi, da se mu od ponavljajočih se gibov ne bi zvrtelo, poganjati težko kolo z vedri. Tako iz vodnjaka zajema vodo in to mora početi, dokler ne zajame toliko vode, da lahko z njo oskrbijo vse mesto.
In čeprav je delo naporno, je kaznjenec lahko svoje kazni pravzaprav vesel, pojasnjuje grajska vodnica Urša Perčič. »V drugi polovici devetnajstega stoletja so kaznjence za njihove večje zločine, kot je denimo uboj, kaznovali predvsem s prisilnim delom. Če bi kaznjenec ta zločin naredil v bolj oddaljeni preteklosti, bi mu lahko odsekali tudi ude,« o tem, kako so včasih kaznovali ljudi, pred grajskim obzidjem pripoveduje vodnica.
Šest postaj, šest zgodb
Zgodba kaznjenca ob vodnjaku je le ena od šestih, ki jim lahko prisluhnejo obiskovalci ljubljanskega gradu. Šest postaj z igranimi prizori namreč sestavlja novi doživljajski vodeni ogled Izza grajskih rešetk, na katerem se lahko obiskovalci s pomočjo grajskega vodnika in v kostume oblečenih grajskih animatorjev vrnejo v temačna in burna, pa tudi skrivnostna obdobja grajske zgodovine: v čas, ko so za grajskimi zidovi kruto mučili ženske, obtožene čarovništva, ko so v volčji luknji javno zasmehovali prešuštnice in ko so nad mestom kazni prestajali politični zaporniki.
Na novem vodenem ogledu, ki ga v javnem zavodu uradno začenjajo danes, tako udeležencem omogočijo, da pokukajo v zgodovino kaznovanja na ljubljanskem gradu. »Kratki igrani prizori predstavijo tegobe tistih, ki so tu prestajali kazen, s tem pa tudi raznolikost in razvoj kaznovanja od srednjega veka naprej,« je pojasnila vodja odnosov z javnostmi na ljubljanskem gradu Janja Rozman.
Sprehod po zgodovini kaznovanja se začne ob vodnjaku v devetnajstem stoletju in nadaljuje še pol tisočletja dlje v zgodovini, ko udeleženci občutijo sramoto Ljubljančanke, ki jo bo zaradi prešuštva doletelo javno zasmehovanje v volčji luknji. Svojo zgodbo v ječi na prostem pripovedujeta čarovništva obsojena Anica Gorjupova in njen rabelj Hans. Slednji nestrpno čaka, da »čarovnico« odpelje na grmado.
»Dolgo se je upirala, ko sem jo posadil na čarovniški stol z bodicami in spodaj še podkuril, pa je vendarle priznala,« krute načine mučenja predvsem čarovništva obsojenih žensk razkrije rabelj. Zgodba temelji na resničnem čarovniškem procesu, ki je v Ljubljani potekal konec sedemnajstega stoletja in se končal, kot v igranem prizoru pove rabelj, »milostno«. Anice na grmadi niso zažgali žive, ampak so pred očmi javnosti zažgali njeno truplo.
»Svoboda je tam, kjer smrdi«
Zgodba Anice Gorjupove ni edina, ki temelji na resničnih ljudeh, ki so se pred stoletji znašli za grajskimi rešetkami. Na vodenju lahko obiskovalci srečajo tudi pisatelja Ivana Cankarja, ki je kot politični zapornik za grajskimi zidovi leta 1914 preživel skoraj tri mesece, in Erazma Predjamskega, ki se pripravlja, da bo skozi skrivni izhod ušel iz gradu, kamor so ga zaprli zaradi umora poveljnika vojske.
»Svoboda je tam, kjer smrdi,« Erazmove besede ponovi grajska vodnica in razkrije njihov pomen: »Erazem Predjamski je z Ljubljanskega gradu pobegnil skozi skrivni izhod, ki se je začel v manjšem vodnjaku znotraj grajskega obzidja in končal pri grajskem stranišču.«
