Zdravnica Dragana Pajčin Sarjanović in zdravnik Matjaž Divjak iz splošne ambulante v Kanalu se vsak dan srečujeta z bolniki, ki trpijo in imajo težave zaradi dela z azbestom.
»Sploh ni dvoma o tem, da živimo v okolju, ki zaradi posegov človeka v naravo negativno vpliva na naše zdravje in splošno počutje. V zraku in zemlji na našem območju so snovi, ki imajo kancerogene in druge škodljive učinke,« sta opozorila in dodala, da krajani za zdravstvene delavce na tem področju niso le številke v različnih statističnih raziskavah, ki se jih da prilagoditi in zmanipulirati z različnimi prijemi in parametri, ki jih zajamemo ali pa ne. »Vsak posameznik ima ime in priimek, vsako življenje je pomembno in vredno spoštovanja,« sta povedala zdravnika.
Opažata, da imajo krajani težave z dihanjem in drugimi organi, ter opozarjata, da nimajo zdravega življenja in ne morejo govoriti o dobri kakovosti življenja. »Bolnikom z azbestozo lahko le lajšamo težave. Azbest je prisoten povsod, je neuničljiv,« sta povedala zdravnika.
Na mesec dva nova primera raka
S še večjo skrb zbujajočimi podatki pa je postregla zdravnica Nevenka Mlinar, specialistka splošne medicine, ki je v ambulanti v Desklah že 20 let. Ima 1881 pacientov, kar je tretjina vseh prebivalcev občine.
»V splošni ambulanti Deskle je najpogostejši rak mezoteliom (maligni tumor na pljučni ali trebušni mreni). Na mesec odkrijemo dva nova primera raka. V letih od 2007 do 2016 smo imeli 41 novih primerov mezotelioma, kar je 2,4-krat več kot pred desetletjem. Zanj ni zdravila. Povprečna doba preživetja po odkritju je 14 mesecev. Zaradi azbesta smo pri občanih odkrili 375 primerov raka, 342 oseb pa je zbolelo. Nekateri so imeli po dve ali celo tri rakava obolenja,« razlaga Mlinarjeva, ki še pove, da so v letih 1981–2016 odkrili azbestozo pri 2536 osebah, da gre za kronično bolezen pljuč in jo ima oboleli vse življenje. »Z azbestozo živiš in tudi umreš. Zanjo ni nobenega zdravila,« poudarja Mlinarjeva.
Dr. Marko Vudrag, docent, predstojnik območne enote nacionalnega inštituta za javno zdravje v Novi Gorici, pa zavrača poročila zdravnikov, češ da so nestrokovna, da niso podprta s pravimi številkami in da negativno vplivajo na laično javnost. Po njegovem mnenju izjave zdravnikov niso strokovne, ampak so lahko le njihova osebna mnenja.
Krajani verjamejo svojim zdravnikom
Vudragove besede so povzročile ostre reakcije navzočih. Jožica Stergar s Kambreškega je bila med najbolj glasnimi: »Mi verjamemo svojim zdravnikom, ki nas zdravijo dolga leta, ne pa nacionalnim raziskavam. Ne bomo dovolili žalitev.« Da gre za boj z mlini na veter, je menila Valentina Bevčar, ki je zaradi azbesta izgubila očeta in moža. »Azbest mori in bo moril. Z načrtovanim sežiganjem odpadkov se zgodba ponavlja. Komaj smo se rešili azbesta, že smo pred novo katastrofo. Sežigalnice ne bomo dovolili,« je bila odločna.
Podobnega mnenja je bil tudi Ivan Križnič, predsednik krajevne skupnosti Kanal, ki je spomnil, da so bili vodilni v ladjedelnici Tržič v Italiji obtoženi naklepnega umora zaradi azbesta in obsojeni, in kot je dejal, gre za zločin, ki ne zastara.
Član uprave Salonita Tomaž Vuk je odgovoril na kritike o domnevno počasni sanaciji azbestne kritine in objektov v stari cementarni. »V letih 2012 in 2013, ko smo se borili za preživetje, smo najprej sanirali tiste obrate, v katerih poteka proizvodnja in kjer so ljudje. Zdaj nadaljujemo delo,« je dejal Vuk in dodal, da so v 10 letih zmanjšali delež prašnih delcev v zunanjem zraku za 30 odstotkov. Zdaj dosegajo pod 20 mikrogramov na kubični meter, kar je meja, ki jo zahteva mednarodna zdravstvena organizacija. »Posodobili smo Salonit, da nekaj naredimo za izboljšanje tega okolja,« je še poudaril Vuk.
