Pravijo, da pusti vsak konflikt na človeku določene posledice. Sicer je tudi res, da iz vsake slabe stvari na koncu nekje pride ven tudi nekaj dobrega, a reševanje sporov s silo praviloma ne bi smelo biti rešitev, kar pa še zdaleč ne pomeni, da se mnogi tega držijo. K sreči pa niso vse vojne grde, zlobne, krute. So tudi celo nežne ter človeku v veselje in korist. Kot je na primer vojna na avtomobilskem trgu. Ko se spopadeta dva, ki namesto da bi tolkla po sovragu, raje skušata unovčiti svoje adute. Tako kot v naši zgodbi.
Tokrat sta se bojevala kandidata, ki stavita na različne adute, kot bi bila iz dveh različnih časovnih obdobij – citroën C3 in dacia sandero stepway. Romunska znamka je kljub določenim spodrsljajem s svojim malčkom zadela v polno, kajti zavedajo se, da nekateri močni trgi, pa naj se sliši še tako smešno, mednje spada tudi slovenski, ki je vsaj izbirčen, če že ne ogromen, enostavno ne kažejo zanimanja za štirivratne limuzine. Zato je sandero tudi nastal, tehnika pa je preizkušena Renaultova, pri čemer so jo dodatno začinili z novim motorjem. A več o tem kasneje. Dobre štiri metre (4,07) dolgo vozilo prepriča s svojim osnovnim poslanstvom, torej prostornostjo, ki je pri tej dolžini več kot samo dobra. Prostora v njem namreč ne manjka, ne na sprednjih ne na zadnjih sedežih, prtljažni prostor pa je s 320 litri tudi razumno velik in uporaben.
Citroënov novi kandidat je avtomobil iz drugačnega testa. Nov, svež, drugačen, nenavaden. In igriv, saj cilja na kupce, ki se želijo tudi sicer malce postaviti na cesti. Je 7 centimetrov krajši od sandera, a prav tako deluje skoraj malce »terenski«, pri čemer to terenskost sandero z različico stepway nakazuje še veliko bolj očitno. Z dvignjenim podvozjem in kozmetičnimi dodatki na karoseriji. C3 pa bolj stavi na nenavadne detajle, med katerimi so dvobarvna karoserija, skoraj že obvezna zaščita na vratih in še bi lahko naštevali. Nekaj manjkajočih centimetrov se mu pozna predvsem pri prtljažniku, ki meri 300 litrov, a za mestno vožnjo in vsakodnevne potrebe tudi to povsem zadostuje.
V notranjosti je slika že precej bolj drugačna, tukaj se razlika v zasnovi in genih še bolj pozna. Sandero je enostavno avtomobil, ki ne želi biti preveč avantgarden, kajti to mu pomaga tudi do nižje cene, a vseeno osnovno udobje pri tem ne trpi. Sedeži so udobni, položaj za volanom tudi, precej bolj zmoti neučinkovit osrednji infosistem, ki je vse prej kot zmogljiv, telefonska povezava bluetooth in kakovost glasu pa sta žal na prenizki ravni, da bi avto lahko šel v korak s časom. C3 se na tem področju izkaže kot z drugega planeta, kar ni presenetljivo, vse namreč deluje zanimivo, drugačno. Skratka gre za avtomobil, pri katerem v notranjosti dejansko ne pogrešate ničesar. Še 5-stopenjski ročni menjalnik je dober, namreč pri vseh avtomobilih te znamke ni bilo vedno tako, medtem ko sanderov prav tako 5-stopenjski menjalnik voznika sili v malce več dela in natančnosti.
C3 je primerek avtomobila, ki zna poskrbeti za svoje potnike, udobje, uporabnost, upravljanje, vse je tako, kot mora biti. Kar niti ni presenetljivo, saj je igrivi avtomobil vse prej kot dolgočasen. Je primerek štirikolesnika, v katerem se boste dobro počutili tako v mestu kot na odprti cesti. Oblikovalci pa so šli še korak dalje in s pojavo ne nagovarjajo le žensk, ampak boste v njem lahko srečali tudi voznike različnih starosti. Pod pogojem, da so mladi po srcu, kajti C3 to vsekakor je.
Pri motorjih je zadeva malce bolj zapletena, kot bi pričakovali. Sandera poganja sodobni 0,9-litrski bencinski trivaljnik iz Renaultovega koncerna, ki je zanimiv primerek, nezgrešljivo grgra, a se oddolži s solidnimi zmogljivostmi. S tipko eco lahko voznik celo privarčuje, ta program pa malce »ubije« turbopolnilnik, ki je na voljo, če voznik stopalko za plin pritisne zares povsem do konca. Takrat se kar začuti dodatna brca v »zadnjico« in sandero postane precej bolj poskočen, saj se njegovih 66 kilovatov (90 konjev) zares pozna. Sicer je poraba s 6,2 litra na 100 kilometrov na meji še sprejemljivega. Razvojniki pri C3 na tem področju niso kaj dosti boljši, če sploh so. 1,2-litrski trivaljnik na papirju obljublja osem konjičev manj, kar se v praksi ne občuti, bolj se občuti njegova višja poraba, na testu je porabil 6,8 litra na 100 kilometrov. Pričakovali in želeli bi si manj. Je pa zato nepričakovano, da dacia do stotice potrebuje precej manj časa kot citroën, če smo natančni, kar 3,8 sekunde (14,9:11,1). Najvišja hitrost je pri obeh enaka (168 km/h).
Ko beseda nanese na ceno, je ta seveda sanderov največji adut. 10.590 evrov je za nekoga, ki išče malce višji položaj za volanom, majhno, a še vedno dovolj prostorno prevozno sredstvo, mamljivih. Seveda pa se s C3 ne more primerjati, saj ta deluje precej sodobnejši, a je tudi skorajda tri tisočake dražji. Je pa citroënova oprema shine v primerjavi z opremo prestige pri dacii bogatejša z vidika varnosti (tudi stranski zavesi za potnike spredaj in zadaj, opozorilnik za menjavo voznega pasu, prepoznavanje prometnih znakov, dežni senzor), različni sistemi pa delujejo brez večjih težav. Lahko mu očitamo le štiri letošnje varnostne zvezdice na trčenjih EuroNCAP. Omenjena mladost po srcu pa je njegov pravi adut. Prednosti dacie sta serijska navigacija in kamera v pomoč pri parkiranju. Vojna med tema kandidatoma je res prej podobna obmetavanju z rožami kot hudemu boju, kar je tudi prav. Ko bi le bile vse vojne take. Več v sklepu.
