To je pomemben dogodek v zgodovini Evrope, zlasti Slovenije, ki bo letos še posebej slovesno praznovala petstoti dan reformacije. Mi na Hrvaškem o tem ne vemo veliko, nas sta luteranska reformacija in protestantizem zaobšla, mi smo ju v kali zatrli na samem začetku in težko razumemo usodni pomen, ki ga je imel navaden kos papirja na lesenih vratih neke saške cerkve za identiteto nekega celotnega malega slovanskega naroda spodaj na jugu.
Za moj ateizem so na primer teološke ideje Martina Lutra prav tako idiotske kot tiste papeža Leona X., in če obstaja kaj, zaradi česar Slovencem zavidam glede zgodovinskega razpleta, ki jih je potisnil v reformacijo, medtem ko so Hrvate jezuiti vračali papežu in Vatikanu, potem je to – jezik.
Tudi vi niste pogosto in veliko razmišljali o tem, a če torej ne bi bilo Martina Lutra – če ga tedaj na konju ne bi skoraj zadela strela, nakar je prodal vse, kar je imel, se izpisal s študija prava, postal avguštinec in se vpisal na teologijo – bi bila zgodovina Slovencev, njihove književnosti in jezika drugačna: morda bi pod skupnim jezuitskim nadzorom dobili podobne prve prevode Svetega pisma, tako da naši slovnici, ki so nam ju pred štiri- ali petsto leti pisale posvečene glave, ne bi bili tako različni.
Morda bi Primož Trubar, kdo ve – če ne bi bil goreč Lutrov učenec – tesno sodeloval s hrvaškimi katoliškimi jezikoslovci, morda bi tudi Jurij Dalmatin svoj prevod Svetega pisma namesto v Lutrovem Wittenbergu izdal na Dunaju, morda bi šlo vse v drugo smer in bi do 19. stoletja tudi Slovenci pisali v svoji različici sorodne štokavščine: sicer pa so tudi hrvaški Zagorci in Zagrebčani kajkavci – hrvaški Medžimurci se bolj razumejo s svojimi prekmurskimi kajkavskimi brati kot s čakavskimi Dalmatinci – pa vendar danes tako eni kot drugi, tretji in četrti pišejo in govorijo v štokavskem standardnem jeziku. »Riba ribi grize rep« se na primer še danes – petsto let pozneje – enako reče v hrvaščini, srbščini, bosanščini in črnogorščini kot tudi v slovenščini.
Ta malce trapasta ideja mi je prišla na misel v teh dneh, ko je vsa domoljubna Hrvaška skočila pokonci zaradi deklaracije o skupnem jeziku, ki jo je podpisalo nas dvesto piscev, jezikoslovcev, novinarjev in kulturnikov s Hrvaške, Srbije, Bosne in Hercegovine ter Črne gore, pri čemer še naprej ohranjamo zdravorazumsko, tako znanstveno kot za ljudi samoumevno stališče, da so naši štirje jeziki – vsi štirje štokavski – en in isti policentrični jezik s štirimi standardiziranimi različicami.
Vas, Slovencev, se, bogu hvala, to ne tiče, vi o tem ne veste nič, vi govorite v svojem enkratnem jeziku s trdim »č« in v tisti smešni dvojini, ki je živ krst ne razume, in ta stvar vas zanima približno toliko kot nas, Hrvate, Lutrova reformacija. Mi na drugem bregu Mure in Piranskega zaliva se že več desetletij vojskujemo zaradi tega, ker govorimo enako, in vsa naša veličastna zgodovinska identiteta se izčrpava v obupanem iskanju drugačnih, »naših« besed, samo da bi dokazali, da je hrvaščina – ali bosanščina ali srbščina ali črnogorščina – en in enkraten jezik, neponovljiv in podoben ničemur podobnemu, drugačen od vseh jezikov na svetu.
Vi, Slovenci, nimate pojma, kako naporno in izčrpavajoče delo je to. Bošnjaki so se na primer spomnili, da v besede, kot da bi šlo za prašek za instant bosanski jezik, vstavljajo črko »h« – kahva namesto kava, mehko namesto meko (mehko), mahrama namesto marama (robec); v obupanem poskusu, da bi črnogorščino standardizirali kot povsem drugačno od vseh štokavskih jezikov, pa so si Črnogorci izmislili celo dve novi črki, ź in ś. Vse to pa počnemo zaman: mi, Hrvati, se s Srbi, Bošnjaki in Črnogorci prepiramo v istem jeziku, riba ribi grize jezik – glejte, tudi »jezik« se reče enako! – in popolnoma se razumemo, medtem ko eni drugim žolčno pojasnjujemo, da se prav nič ne razumemo, rezultat vsega pa je dejstvo, da se danes prav panično bojimo lastnih maternih jezikov.
V strahu, da bi jim pred uslužbenko za okencem ušla kakšna nehrvaška, torej srbska, torej tuja beseda, se nesrečni Hrvati tako znojijo, kot da bi se pogovarjali s Kitajci v mandarinščini: vsaka bančna referentka ali blagajničarka v trgovini, vsak natakar ali sprevodnik v tramvaju je nesporna lektorska avtoriteta, profesor akademik in lingvistični policist, ki jih bo grajajoče opozoril, da se v hrvaščini ne reče »hiljada«, ampak »tisuća«, in ubogi Hrvati tako že celih petindvajset let negotovo jecljajo, ko izgovarjajo mrtve, lesene stavke, in umirajo od strahu pred totemom hrvaškega jezika.
Čeprav nikomur nikoli ni prišlo na misel, da bi jim oporekal pravico, da svojo različico imenujejo hrvaški jezik ali kakor že hočejo, pa so Deklaracijo o skupnem jeziku s preprosto resnico, da je hrvaščina enaka kot srbščina ali bosanščina ali črnogorščina – in da je razlika med temi jeziki neprimerljivo manjša, kot je na primer razlika med angleščino, kakršno govorijo v Angliji, in tisto v ZDA – na Hrvaškem zato pričakali kot ultimativno izdajalsko dejanje in napad na hrvaško državnost, za podpisnike pa se že postavljajo vislice in prižigajo grmade.
In ko boste čez nekaj tednov praznovali dan reformacije in petstoto obletnico Lutrovih tez, prižgite temu možu svečo v zahvalo, da niste štokavci in da to berete v slovenščini, povsem svobodni in brez smrtnega strahu, da ste, bog ne daj, katero besedo tudi razumeli.
