Samo vprašanje časa je bilo, kdaj se bo pojavil kdo, ki bo ob tem, da se lahko večino požarov na Krasu gasi z bistveno manj vode, večjo točnostjo in neodvisno od vremena, predlagal letalsko gašenje. To je približno tako kot gasilci, ki hodijo z desetinami gasilskih tovornjakov gasit Kraški rob, čeprav vedo vsi, da bodo tam gasili peš. In se ne bodo naložili v dva avtobusa, temveč bodo prišli do roba požara iz drugih delov države z gasilsko operemo, kjer je poleg vode v cisternah še bolšji trg ostale opreme za vse mogoče. S tem pa se gasi gozdni požar, ki ga državne Slovenske železnice niso želele preprečiti, ker plačujejo državni Zavarovalnici Triglav po 3,5 milijona na leto, da zavaruje vse, tudi njihovo odgovornost. Požare pa gasijo poleg prostovoljnih tudi državni poklicni gasilci.
Kanada je prva od držav, kjer bom skušal doseči spremembo načina gašenja gozdnih požarov, ki bo nekajkrat bolj učinkovito in nekajdesetkrat hitrejše ter cenejše. Tole v Sloveniji pa so dimenzije, da se niti testirati ne izplača. Obrambna ministrica je recimo namesto opreme, s katero bi se požare začelo gasiti največ pet minut po začetku gorenja, nabavila brezpilotna leta, s katerimi lahko sedaj po televiziji ob lepem vremenu gleda, kje gori. Preko 300.000 evrov stane ta hec.
Tisto, kar v Sloveniji res manjka, je vpis zdrave kmečke pameti v ustavo. Na platnice, z zlatotiskom. In pod njim ključno posvetilo Ježka: »To je vas, kjer so se farani skregali s pametjo. In so zmagali farani, ne pamet.«
Mitja Vilar, Šmarje - Sap