Najboljši šahisti seveda, tako kot večina vrhunskih športnikov, uporabljajo storitve športnih psihologov, ki naj poskrbijo za ustrezno mentalno stanje oziroma motivacijo pred pomembnimi boji. Tudi glede telesne priprave so stvari bolj ali manj jasne: šahist mora biti dobro telesno pripravljen, saj sicer ne bo zdržal dvoboja na visoki ravni, ki lahko traja štiri ali celo sedem ur. Manj jasna je pri šahu vloga zdravilcev, bioenergetikov, celo parapsihologov. Javna skrivnost je, da se nekateri od najboljših šahistov radi zatečejo po pomoč k bioenergetiku, vendar neradi spregovorijo o takšnih izkušnjah. Rus Sergej Karjakin, zadnji izzivalec svetovnega prvaka Magnusa Carlsena, je v intervjuju omenil seanse pri bioenergetiku, nato pa brž zamenjal temo. Vsaka tovrstna pomoč je pri šahu namenjena zlasti razvijanju zmožnosti večurne koncentracije, ki jo zahteva vrhunska šahovska partija. Carlsen v ta namen nosi na partije steklenico z neznano vsebino.
Mnogi poklicni šahisti se z namenom izboljšanja rezultatov zatekajo k jogi. Nekateri ostanejo pri dihalnih vajah, ki izboljšujejo osredotočenost pred partijo šaha, drugi gredo dlje. Joga in šah naj bi imela precej skupnega, trdijo posvečeni; oba lovita trenutek – biti tukaj in zdaj – in oba izvirata iz Indije.
Omeniti gre tudi bolj sporne metode, ki imajo več opraviti z motenjem nasprotnika kot pa z izboljšanjem lastnih sposobnosti. Na dvoboju v filipinskem Baguiu leta 1978 se je v taboru Karpova po nekaj dneh pojavil parapsiholog, pravzaprav hipnotizer Vladimir Zuhar. Karpov je sicer imel v štabu osebnega zdravnika Mihaila Geršanoviča. Ta je bil odgovoren za vrsto malenkosti, ki so izboljševale vsakdanje počutje občutljivega svetovnega prvaka. Hipnotizerjev prodorni pogled pa je vznemirjal izzivalca Korčnoja in ta je – neuspešno – zahteval njegovo odstranitev iz dvorane. Za protiutež je pripeljal iz Manile ameriški par, člana indijske sekte Ananda Marga. Zuhar naenkrat ni več deloval. Sovjetski tabor je udaril nazaj: Američana so vrgli iz dvorane, saj se je izkazalo, da sta obtožena umora indijskega diplomata. A Korčnoj je dosegel umik Zuharja in takoj zatem začel zmagovati. Ko je že izgubljen dvoboj izenačil, pa je spet srečal Zuharjev pogled v publiki in izgubil kot otrok. Je šlo torej za parapsihologijo ali pa so se utrujeni, prenapeti možgani poigrali z lastnikom?
Ponuja se le en sklep: tisto, v kar verjamemo, nam bo verjetno pomagalo – ali pač škodilo, kot v zadnjem primeru – vsaj na neki ravni.
