Šestdeset let ob šahovnici Laszla Szaba

V mladosti je imel Laszlo Szabo srečo, da je bil v Budimpešti eden od učencev Geze Maroczyja. Veliki mojster mu je vcepil pozicijsko razumevanje, sam pa je dodal čut za dinamiko in uspehi so prišli. Leta 1935 je že igral na olimpijadi v Varšavi, nase pa z drugim mestom opozoril tudi v Ljubljani leta 1938 – naša asa Vidmar in Pirc sta bila šesti in osmi. Laszlo je zmagal na novoletnem turnirju v Hastingsu, kamor se je rad vračal še desetletja. A privlačil ga je tudi svet financ; zaposlil se je, obetavno bančno kariero pa je prekinila vojna. Znašel se je v nemških prisilnih delovnih enotah, nato pa v sovjetskem ujetništvu. Po vojni se je uspešno vrnil za šahovnico in se kmalu prebil v svetovni vrh. Ob prvi priložnosti se je uvrstil na turnir kandidatov (1950), na katerem pa je bil le deveti. V tem letu so uradno uvedli naslov velemojstra in Szabo je bil med prvimi nosilci tega naslova. Še dvakrat se je uvrstil na kandidatski turnir, a šele tretjič, leta 1956, se mu je nastop posrečil: bil je tretji. Na olimpijadi v Moskvi leta 1956 je popeljal Madžare do brona. Dosežek je ponovil deset let pozneje v Havani.

V prvi polovici 50. let je bil član prve svetovne deseterice, nato pa so leta naredila svoje. Še vedno je občasno zablestel, igral pa je zelo veliko. Prepotoval je Evropo in Ameriko. Še sredi 70. let je bil med prvimi petdesetimi igralci sveta. Devetkrat je bil madžarski prvak. V zlatih časih vzhodnoevropskega šaha, med leti 1950 in 1970, je igral na večini pomembnih turnirjev. Kot prvo ime madžarskega šaha je imel pač povsod odprta vrata. Nastopati je nehal leta 1989, umrl pa je v Budimpešti leta 1998. Daljšo vrhunsko kariero je menda imel le Viktor Korčnoj. Szabo je imel široko šahovsko znanje, za največje dosežke pa mu je manjkalo drznosti. Tule je ena njegovih zadnjih velikih zmag: