Kultura se v Sloveniji ne premakne nikamor. Večinoma se gleda le, kje se bi kaj zaslužilo, kdo bi kam prišel, številne zanima samo denar in ne to, kdo kaj ustvari. Vsaj takšno je mnenje nekaterih; eden izmed njih je tudi Tjaž Mihelič, dijak prvega letnika Gimnazije in srednje šole Kočevje. Izpod njegovega pisala je v zadnjem letu prišlo že več kot 50 pesmi. Stanje ustvarjalnosti opisuje z besedami Svetlane Makarovič, ki pravi, da trgovec misli, da je največja umetnost, če nekaj prodaš; toda pesništvo je kamnoseško delo in vanj je treba vložiti veliko truda.
Kritičen do sveta
Tjaž Mihelič na svet gleda zelo kritično. Meni, da je vedno mogoče kaj izboljšati in da se ne smemo zadovoljiti samo s tem, da smo za silo zadovoljni, temveč si moramo prizadevati za čim boljše rezultate. Opazen motiv v njegovih pesmih je ljubezen. Sploh zdaj, ko smo v srednji šoli in kjer od ljubezni pokamo po šivih. »To ljubezen preprosto moraš nekam dati,« pravi.
Njegova zadnja pesem – s preprostim naslovom Pesem – ima v sebi ljudski motiv. Pri verzu »sonček sije, dežek gre« je imel namreč v mislih že omenjeno Svetlano Makarovič, ki je prepričana, da je naša ljudska dediščina bogastvo, iz katerega lahko črpamo vsi – česar pa ne bi smeli razumeti kot nekakšno plagiatorstvo. Glavna tema Pesmi pa je laž. Govori o tem, kako ljudje lažemo, da bi s tem prikrili resnico – ali pa da bi morda neko darilo, ki ga damo človeštvu, okrasili s čedno pentljo. O tem, kako mnogi živijo v utvarah in v njih naposled tudi umrejo. Nekateri se želijo pokesati in se za vse neresnice odkupiti z denarjem, drugi preprosto ostanejo zvesti laži vse do konca.
Razvijanje svojega sloga
Prepričan je sicer, da se pod prisilo ne da napisati ničesar. Imeti moraš neki navdih, nekaj, kar te požene, ogenj, ki daje pisanju iskrico. Le tako se lahko razvije pesem, ki je obenem tudi umetnost. Prebira poete, kot sta Walt Whitman in Bertolt Brecht, vendar pravi, da nekega posebnega literarnega zgleda nima.
Na začetku svoje »kariere« si je predstavljal, da mora biti pesem čim daljša, po možnosti vsaj dve strani. Toda kmalu je uvidel, da bolj kot so bile dolge, slabše so bile. Začeti s soneti je zapleteno in kot pravi, je hitro spoznal, da ni kakšen Prešeren, ampak le »mulec«, ki si želi nekaj napisati. Po pregledovanju drugih zbirk je ugotovil, da dolžina in oblika pesmi nista tako pomembni, in sčasoma je začel razvijati svoj lastni slog, ki mu po njegovem mnenju ustreza in mu je obenem všeč. Kultura pa bo še naprej imela veliko vlogo na njegovi poti. »Ne glede na vse smo prav zaradi nje to, kar smo, in vsak lahko prispeva svoj delček k temu, da se bo svet razvijal v pravo smer,« sklene.
