Dejstvo je, da tako številen delavski razred, kot smo ga imeli v 20. stoletju, v Evropi danes ni več mogoč. In že kar paradoksalno je, da nekateri trobijo o lastnih pobudah mladih pri ustvarjanju delovnih mest, hkrati pa moramo biti že od malega vsi uniformni in – neustvarjalni. Faktografsko znanje se ceni bolj kot ustvarjalna uporaba v šoli naučenega znanja. Na naši šoli smo se tega sicer že začeli zavedati, toda miselnost določenih ravnateljev in politikov je še vedno iz istega časa kot uveljavljeni šolski sistem – torej bodisi v 19. stoletju, ko je moral učitelj naučiti kmeta brati, pisati in računati, bodisi v socializmu, ko so se morali otroci učiti natanko to, kar je rekel učitelj, razmišljanje s svojo glavo pa ni prišlo v poštev. Dragi politiki, si tudi vi želite tega? Si želite kopico neumnih volilcev, ki ne bo razumela posledic vaših zavoženih političnih potez? Če je tako, vas prosim, da takoj odstopite! Slovenija bi nas morala spodbujati, da razmišljamo kritično, da znamo uporabljati naučeno znanje, ne pa da ga pozabimo.
Vseeno se poraja vprašanje na področju kulture. Še v časih naših staršev so poznali različne subkulture, pogosto povezane z glasbenimi žanri, prisotna je bila protikultura, usmerjena proti uveljavljenim normam. Danes pa mladi očitno ne čutimo več potrebe, da bi si sami ustvarjali svojo kulturo. Razni strokovnjaki za mladino se tako močno posvečajo našemu kulturnemu in družbenemu udejstvovanju, da so nas izrinili iz odločanja o njem; tako se je uveljavilo organizirano delovanje mladih na različnih kulturnih področjih, izginila pa naša lastna iniciativa. So pankerji čakali na dodatno strokovno mnenje starejših ali so počeli to, kar so želeli? Danes se živi bolje, kot se je kadar koli doslej, in očitno ima tudi to vpliv na mlade; raje imamo lagodje, ki nam ga ponujata moderna tehnologija in soliden ekonomski položaj sodobnosti, kot pa morebitne napore in tegobe samoorganizacije ter krmarjenja po lastni poti. Tako smo mladi res precej nesamostojni in neustvarjalni, kar je delno razumljivo, saj smo imeli otroštvo in mladost načrtovana že vnaprej. Borbeni duh smo zamenjali za udobje. Toda na srečo nismo vsi takšni. Še se najdejo posamezniki, ki so sposobni razmišljati sami in želijo imeti vpliv na lastno izražanje. In le če jim bomo pomagali, namesto da jih zatiramo, lahko sanjamo o boljšem jutri, o boljši Sloveniji.
