Niti tisti, ki zjutraj prisegajo na čaj, mleku ne uidejo, saj si na kos kruha verjetno namažejo maslo (ponekod mu pravijo čajno, čeprav nima nobene povezave s čajem) ali kakšen mlečni namaz. Oglasil se bo kakšen krepak rokodelec, češ da on pa mleka sploh ne uživa. Da ne? Kaj pa tisti za laket dolgi delavski sendviči, ki jih skupaj drži vsaj pet zagozd sira? V prehrani, kakršna je pri nas ponarodela, se mleku tako rekoč ni mogoče izogniti. Pred desetletji je bila v naših krajih navada, da se je po mleko hodilo z večjimi ali manjšimi kanglami, pogosto naravnost h kmetu, včasih pa tudi k posredniku, ki je od kmeta vsak dan nabavil večjo količino mleka in ga nato svojim rednim strankam prodajal naprej po litrih. Šlo je seveda za surovo, pravkar namolzeno mleko, ki se je včasih še toplo penilo v kangli. Doma ga je bilo treba najprej obvezno prekuhati in nato, ko se je ohladilo, posneti smetano in vse skupaj shraniti v hladilnik za različno uporabo. Iz smetane so delali maslo, mleko, ki se ga v istem dnevu ni porabilo, pa so dajali na kisanje. Danes vse to namesto nas opravijo mlekarne. Daleč največ namreč popijemo (in pojemo) pasteriziranega in homogeniziranega mleka, kakršno je trajno mleko v tetrapaku. Pasterizacija pravzaprav ne pomeni nič drugega kot prekuhavanje, pri homogenizaciji pa gre za zapletenejši proces. Pri njem večje maščobne kapljice, ki se v naravnem mleku združijo in dvignejo na površje kot smetana, razpršijo v drobne, dvajsetkrat manjše kapljice, ki lebdijo v mleku. Zato se denimo pri alpskem mleku na vrhu ne naredi smetana, razpršena maščoba pa da mleku značilni kremast okus. Zagovorniki pristne naravne prehrane pa kljub vsemu priporočajo nabavo mleka neposredno pri kmetu, kot je bilo v navadi nekoč, ali pa denimo v mlekomatu.
Mlečna juha s česnom
Potrebujemo: 5 dl mleka, 1 dl smetane za kuhanje, 30 g masla, 30 g parmezana, 2 krompirja, 1 glavo domačega česna, 1 žlico ekstra deviškega oljčnega olja, 2 žlici pšenične ali pirine moke, morsko sol, sveže zmlet beli poper v zrnu, 1/4 žličke naribanega muškatnega oreščka. Za posip oziroma zabelo še 20 g sveže naribanega parmezana, 1 žlico ekstra deviškega oljčnega olja, pekočo mleto rdečo papriko po okusu.
Priprava: Česen razdelimo na stroke, jih olupimo in grobo narežemo na koščke. Vsujemo ga v manjšo ponev z debelim dnom, prilijemo za čajno žličko olja in pristavimo. Zelo počasi ga na majhnem ognju spečemo oziroma dušimo (po potrebi dodajamo majhne količine vode; česen ne sme porjaveti). Če imamo ravno segreto pečico, lahko stroke česna spečemo tudi v njej. Krompir olupimo, narežemo na kocke, pristavimo v osoljeni hladni vodi in skuhamo do mehkega. Mleko segrejemo. V kozici stalimo maslo, na katerem moko med mešanjem počasi pražimo 30 sekund in pazimo, da ne porjavi. Med nenehnim mešanjem postopoma prilijemo vroče mleko. Prilijemo še smetano, vse skupaj pa začinimo z žličko soli, z belim poprom in z naribanim muškatnim oreščkom. Med občasnim mešanjem tekočino kuhamo, da se nekoliko zgosti. Odstavimo in pustimo, da se nekoliko ohladi. Med tem drobno naribamo 30 gramov parmezana. Mlečno mešanico prelijemo v večji mešalnik. Kuhan krompir odcedimo in stresemo k mlečni mešanici v mešalnik. Dodamo tudi pečene stroke česna in vse skupaj gladko zmeljemo. Gosto juho prelijemo v manjši lonec in prilijemo približno 2,5 decilitra mlačne vode (po okusu). Dodamo nariban parmezan, pristavimo in ko zavre, počasi kuhamo pet minut. Začinimo po okusu. Juho nalijemo v ogrete jušne krožnike ali skodelice in posujemo z nastrganim parmezanom, pokapamo z oljem in potresemo z mleto papriko.
