Še ne šestletna Julija Skenderović Vernig je prijela majhno jelko in jo položila v izkopano jamo, jo z mamino pomočjo spretno zasula z zemljo in okoli nje malo potlačila. Da bo vedela, katero drevo je njeno, je na stebelce privezala pisano figurico. »Lubadar je tukaj v gozdu vsa drevesa posušil in so jih morali posekati. Zato sem danes skupaj z mamico posadila jelko, potem pa bomo hodili gledat, kako raste,« je povedala nasmejana Julija, ki je z družino stalna gostja v novomeškem mestnem gozdu v Portovalu tik ob reki Krki.
V zadnjih letih je v gozdu nasproti nekdanjega Novoteksa zaradi škode, ki jo je povzročil lubadar, nastala približno hektar in pol velika ogolela površina. Kot pojasnjuje Andrej Držaj, vodja odseka za gojenje in varstvo gozdov pri novomeški enoti zavoda za gozdove, jo zdaj zaraščata predvsem praprot in tujerodna invazivna drevesna vrsta, pozna čremsa, ki preprečujeta naravno obnovo gozda.
Podnebne spremembe naklonjene lubadarju
»Praprot je izjemno močna in agresivna. To je eno najmočnejših zeliščnih pokrival pri nas in predstavlja veliko motnjo v naravnem razvoju gozda. Treba jo bo obžeti. Najlažje je, če to storimo dovolj zgodaj, v začetku junija, in samo z leskovo paličico potolčemo, dokler je praprot še v obliki pastirske palice, ukrivljena, in rast še ni toliko bujna. Če to ponovimo dva- do trikrat v rastni sezoni, smo zmagali.« Pozno čremso pa so iz parkov in domačih vrtov v gozdove razširili ptiči, saj jih močno privabljajo njeni plodovi. »Res pa nihče ni pričakoval, da se bo tako zelo razširila.«
Nekdanji gozd v Portovalu je bil čista monokultura, sama smreka, zato je bil tudi tako ranljiv glede lubadarja. »Pred desetletji, ko se je opuščala ekstenzivna kmetijska raba, so se površine začele zaraščati, in da ne bi bilo toliko grmovja, je bilo najenostavneje posaditi smreko. Smrekov les je zelo uporaben, raste hitro, zelo preprosto je smreko posaditi, veliko lažje kot listavce, tudi uspeh je večji. Danes pa se pojavljajo še podnebne spremembe, vse bolj sušna in vroča poletja, kar je še ugodnejše za razvoj lubadarja, hkrati pa zmanjšuje odpornost smreke proti temu škodljivcu. Edini ukrep, da preprečimo širjenje lubadarja v zdrave sestoje, je tako čimprejšnji posek tega drevja,« dodaja Marjan Grah iz novomeške enote zavoda za gozdove.
Pomagali so »graditi« gozd
Če so torej motnje prevelike in se gozd zapleveli s tujerodno vrsto, mu je treba pomagati. Tako je okoli devetdeset meščanov, predstavnikov Zavoda za gozdove Slovenije, tabornikov, dijakov Kmetijske šole Grm, občinskih uradnikov, športnikov v Portovalu posadilo okoli 1500 dreves, od bukve, gabra, javorja do jelke. »Gre za naravne puljenke. To je najuspešnejši in najcenejši način pogozditve takih površin. Nabrali smo jih v bližini, torej so genetsko podobne in vajene rastiščnih razmer, kakršne so tukaj,« pravi Grah.
Da bi bilo delo vendarle opravljeno, kot je treba, so udeleženci najprej prisluhnili navodilom. »Približen razmak je od 1,3 do 2 metra med vrstami in med sadikami, tako da dosežemo povprečno gostoto med 2000 do 3000 sadikami na hektar. V našem primeru je tukaj že nekaj naravnega mladja, ki ga seveda upoštevamo pri gradnji bodočega gozda in sadimo le mestoma,« je pojasnil Držaj.
Z gozdom v Portovalu so še posebno povezani novomeški taborniki, ki imajo na robu gozda tudi svojo kočo in so njegovi vsakodnevni obiskovalci. »Pri tako pomembni akciji vsekakor moramo sodelovati. Gozd, predvsem Portoval, je nekako naš naravni habitat, radi smo tukaj. In če se vabilu na akcijo ne bi odzvali, potem bi bilo res nekaj narobe z nami,« je pripomnil David Dobravc iz roda gorjanskih tabornikov.
