Odločitev Ukrajine, da ne bo dovolila ruski predstavnici na letošnjem tekmovanju za pesem Evrovizije Juliji Samojlovi vstopiti v državo, pravzaprav ni presenečenje. Samojlova, ki je v invalidskem vozičku od otroštva in bi morala na tekmovanju v Kijevu zapeti pesem Flame is burning, je leta 2015 nastopila na Krimu in si s tem pri ukrajinskih oblasteh »prislužila« kazen triletne prepovedi vstopa v Ukrajino.
V Moskvi so se nemudoma ostro odzvali na odločitev Kijeva. Predstavnik zunanjega ministrstva je dejal, da je prepoved nastopa Samojlove nezaslišana, cinična in nečloveška. En poslanec ruske dume je zahteval, da Rusija bojkotira nastop na evrovizijskem tekmovanju, drugi, da bi morala Moskva uradno zahtevati premestitev tekmovanja v neko drugo državo. Celo tiskovni predstavnik Kremlja Dmitrij Peskov je čutil, da mora komentirati odločitev ukrajinskih oblasti. Zanj je le-ta nedopustna politizacija tekmovanja za pesem Evrovizije. Oglasila se je tudi ruska televizijska družba TV Ena, ki prenaša tekmovanje: »Ukrajina ne premore niti toliko zdravega razuma, da bi se v tem primeru izkazala kot civilizirana država.«
Kulturni boj s primesmi politike traja že nekaj let
Peskov pa ni najbolj poklican, da bi govoril o »depolitizaciji« pesmi za Evrovizijo. Rusija je namreč, zavedajoč se morebitnih problemov z nastopom Samojlove, kar dva meseca zavlačevala s prijavo na tekmovanje. Seveda ji je bilo jasno, da bo odločitev za Samojlovo sprejel Kijev kot provokacijo, še posebej, ker se Ukrajina ni odzvala na decembrski poziv EBU (evropska radiodifuzna zveza), naj začasno zamrzne prepoved prihoda umetnikom in nastopajočim iz Rusije. Ukrajina je namreč sestavila seznam 140 ruskih umetnikov in estradnikov, ki so po mnenju tamkajšnjih oblasti kršili ukrajinsko suverenost, saj so s svojimi nastopi na Krimu ali s svojimi izjavami pritrdili upravičenosti aneksije in zato nimajo pravice vstopa v državo.
Ne gre tudi pozabiti, da je bila Rusija tista, ki je lani zahtevala prepoved nastopa na tekmovanju za pesem Evrovizije ukrajinski pevki Džamali, ki je po poreklu krimska Tatarka, ker naj bi bila njena pesem politična provokacija. V njej je popisana golgota krimskih Tatarov, ki jih je s Krima leta 1944 pregnal Stalin, nastala pa naj bi na osnovi pripovedovanja pevkine babice.
Bojazen pred črnim scenarijem
Dejstvo torej je, da je ukrajinsko-ruska kriza že davno pred najnovejšim sporom pustila sledi tudi v kulturi. V Rusiji denimo od junija 2015 sodijo ukrajinskemu filmskemu režiserju Olegu Sencovu, ki je obtožen terorizma, češ da je načrtoval napade na Krimu, kjer je tudi doma. Pozivi slovitih režiserjev Mika Leigha in Pedra Almodovarja, naj Sencova izpustijo, so pri ruskih oblasteh naleteli na gluha ušesa. Mnogi podobno menijo, da je politika že zdavnaj stopila v evrovizijsko tekmovanje, saj je glasovanje obarvano izrazito politično-teritorialno. Skoraj z gotovostjo je namreč mogoče napovedati, katere države bodo glasovale za katero državo, ne glede na kakovost skladbe. Po rusko gruzijski vojni leta 2008, so organizatorji Eurosonga prosili Gruzijo naj zamenja uvodno vrstici svoje pesmi, ker je aludirala na Putina. Gruzija je raje bojkotirala tekmovanje.
EBU je sporočila, da sicer mora spoštovati zakone in pravila države gostiteljice, torej Ukrajine, a so globoko razočarani nad odločitvijo, ki je v popolnem nasprotju z duhom tekmovanja. Kako naprej, pa ne ve nihče. Vsi se bojijo črnega scenarija, po katerem bodo »ruske zaveznice« s solidarno neudeležbo kaznovale organizatorje, ki imajo že tako obilo težav, saj so nedavno zamenjali celotno moštvo, ki je mesece pripravljalo to zahtevno prireditev.
