»Gre za izredno občutljivo področje, kjer smo skrbno pretehtali vse naše in tudi mednarodne predpise, obenem pa nas je vodila poglavitna skrb za otroka in njegovo namestitev v varno okolje. Prevladala je skupna ocena, da to ni možno v priporu, kjer je mati, ki je sicer z nami sodelovala že pred tem in tudi kasneje soglašala z odvzemom,« je povedala direktorica Centra za socialno delo Jesenice Anita Bregar.
Vprašanja, ki so se ali se še bodo postavila ob tem, so, ali je center za socialno delo res ravnal v skladu z največjo otrokovo koristjo, ali ni morda ukrep odvzema prenagljen in kaj bo pomenilo za otroka, če bodo zaradi začasnosti ukrepa in namestitve v rejniško družino kasneje zanj skrbeli različni ljudje.
»Materino mleko je za novorojenčka zagotovo najboljše. Toda dojenje je samo eden od mnogih vidikov skrbi za otroka. Najpomembneje je, da zanj od vsega začetka skrbi uravnovešena in ljubeča oseba, čeprav ni njegova biološka mati,« pravi pediatrinja v izolski bolnišnici dr. Irena Cetin Lovšin, ki samega primera ne želi komentirati. Podobno menita tudi razvojni psihologinji dr. Ljubica Marjanovič Umek in dr. Tina Leban Rutar. Ključne potrebe novorojenca so zadovoljene, poudarjata, če je sit, previt, varen in če je deležen fizične bližine osebe, ki skrbi zanj. Materino mleko je zagotovo najboljše, a mnogi otroci so normalno odrasli tudi ob nadomestku za materino mleko.
»Ni nujno, da je oseba, ki prva dva ali tri mesece skrbi za novorojenčka, prav njegova biološka mati,« razlaga dr. Leban-Rutarjeva.
Navezanost na osebo, ki skrbi za otroka, se razvije pozneje. Šele pri petem ali šestem mesecu se novorojenček »pritoži«, če mame ni več v njegovem vidnem polju. V šestem, sedmem in osmem mesecu pa se razvije strah pred tujci. Takrat postane stresno, če za otroka poskrbi kdo drug.
Raziskave so pokazale, da otrok mamo že takoj po porodu sicer prepozna po vonju ali celo po besedah. V nekem eksperimentu, razlaga naša sogovornica, so matere ves čas nosečnosti svojim nerojenim otrokom brale isto zgodbico. Po rojstvu so z merjenjem sesljajev – otrokom so dali posebne dude – ugotovili, da so se otroci na »znano« zgodbico odzivali drugače. »A to nikakor ne pomeni, da pogrešajo mamo. Kot rečeno, navezanost se razvije kasneje. Praksa tudi kaže, da če mama in oče za novorojenčka skrbita enakomerno, ta razvije enako navezanost na oba, s čimer ni nič narobe,« dodaja.
Resnico povedati ob primernem času
Mati nesrečne deklice bo, če bo obsojena, najbrž dolgo v zaporu, otrok pa bo odraščal pri rejnikih. Ali ne bi bila zanj boljša takojšnja posvojitev? »Najboljša rešitev za otroka je vedno tista, ki je za otroka optimalna in hkrati stabilna, ker omogoča varno navezanost. Premeščanje od rejnika do rejnika z razvojnopsihološkega vidika zagotovo ni dobra rešitev,« poudarja dr. Ljubica Marjanovič Umek. Prav zato bodo morali pristojni organi dobro razmisliti o tem, kako zagotoviti okoliščine, v katerih se bo otrok lahko varno navezal na eno osebo oziroma eno družino. Tina Leban Rutar pa dodaja: »Najslabša možnost za novorojenca brez staršev je vsekakor sirotišnica, v kateri je enkrat na dan previt in nahranjen in kjer ga zaradi pomanjkanja časa nihče ne vzame v roke. Otrok namreč tudi v tem najzgodnejšem obdobju spoznava svet. Zaupanje razvije, če so zadovoljene njegove osnovne potrebe, med katerimi je tudi potreba po bližini.«
Če so oziroma bodo pristojni organi dečku izbrali dobre, stalne rejnike, se postavlja vprašanje, ali mu ne bi morebitni stiki z biološkimi starši, na primer mamo, le škodili. In kako bo na dečka vplivalo, če bo ali ko bo izvedel, kaj so storili njegovi starši. »Iz izkušenj vem, da je vedno najboljša resnica. Otroku jo je treba povedati v primerni starosti. Prej ali slej namreč vse rejence ali posvojence začne zanimati, kdo so njihovi biološki starši, zakaj niso mogli ali hoteli skrbeti zanje. Samo navidezno jim prihranimo skrbi, če jim resnico zamolčimo. Bolje je o tem z otroki govoriti, jim predstaviti tragične okoliščine, ki so botrovale dejstvu, da niso odraščali z biološkimi starši, in jim navsezadnje predstaviti moč odpuščanja,« je prepričana Marjanovič-Umekova. Tudi stiki z biološkimi starši, ki niso ogrožajoči, pravi, otroku ne bodo škodili.
Matere v priporu ne morejo imeti otrok
Glavno vodilo je korist otroka in njegova varnost, je direktorica CSD Jesenice Anita Bregar pojasnila strokovne odločitve o odvzemu novorojenčka, ki so ga takoj po rojstvu odvzeli pripornici Sandi Alibabić. Primer je v mnogočem izjemen in brez primerjave v praksi.
Odvzem v porodnišnici je bil le eno od dejanj tragične zgodbe. »Gre za izjemno občutljivo področje, kjer smo skrbno pretehtali vse naše in tudi mednarodne predpise, obenem pa nas je vodila poglavitna skrb za otroka in njegovo namestitev v varno okolje. Prevladala je skupna ocena, da to ni možno v priporu, kjer je mati, ki je sicer z nami sodelovala že pred tem in tudi kasneje soglašala z odvzemom,« je povedala direktorica CSD Jesenice Anita Bregar. Dodala je, da takega primera naša praksa ne pozna in je bilo zato strokovno presojanje in odločanje toliko bolj zahtevno.
Ustreznega nadzora ne morejo zagotoviti
»Ocenili smo ogroženost in možno zaščito otroka oziroma njegovo varnost v priporu. Strokovnjaki iz uprave za kazenske sankcije so nam zagotovili, da ustreznega nadzora v takih okoliščinah ne morejo zagotoviti,« trdi Bregarjeva, ki je soočena tudi z očitki odvetnice Darje Roblek, ki zastopa Alibabićevo v kazenskem postopku: »Spoštujem njeno prizadevanje za svojo stranko, a ravnali smo strokovno in tudi človeško. Gospa se je od otroka poslovila, do danes pa še nismo prejeli njenega pooblastila odvetnici in zato z odvetnico (še) ne sodelujemo.« Bregarjeva ni zanikala navedb odvetnice, da je zdravstveno osebje otroka pred odvzemom še pregledalo, kar naj bi bilo pravzaprav pretveza, da so ga lažje odvzeli materi. Danes nam na naše vprašanje, ali je oče in pripornik Mirzan Jakupi videl svojega otroka, iz CSD Jesenice niso odgovorili.
Napotitev v rejniško družino je začasen ukrep, ki je namenjen zaščiti otroka. Ne gre za noben poseg v roditeljske pravice in v nadaljevanju bo znana usoda malčka, ki se je rodil staršem, ki so v priporu, ker naj bi surovo in malomarno ravnali z dveletno hčerko. Deklica je dobila tako hude poškodbe, da je lani poleti umrla v bolnišnici. Zato so v CSD že pred odvzemom navezali stik s Sando Alibabić kot »pogovor s povzročiteljem nasilja« in si želijo njenega sodelovanja tudi v prihodnje, ker lahko – na primer – tudi predlaga morebitnega skrbnika za otroka. Anita Bregar je pri tem ponovno poudarila, da je bila in bo tudi v prihodnje sleherna odločitev CSD argumentirana, pretehtana, strokovna in človeška, kjer je interes otroka vedno v ospredju.
Kot kaže, bo ta primer izhodišče pri zakonskem urejanju tudi tako redkih dogodkov. Z uveljavitvijo zakonskih sprememb, ki jih prinaša nov družinski zakonik, pa bo o odvzemih otrok od zdaj naprej odločalo sodišče in ne več centri za socialno delo.
Zapornice so lahko z otrokom
Pogoji za to, da bi mati imela ob sebi dojenčka v priporu, torej v tem primeru in nobenem drugem do zdaj niso bili mogoči. Drugače pa je z zapornicami, saj so te v drugih prostorih kot pripornice. V upravi za izvrševanje kazenskih sankcij so pojasnili, da imajo zapornice (torej pravnomočno obsojene matere) pri sebi lahko otroka do enega ali izjemoma do dveh let starosti, ko otroke prevzamejo sorodniki. Če pa je to v otrokovo najboljšo korist, se lahko zapornicam kazen za ta čas prekine, kar se pogosto dogaja.
V ženskem zaporu na Igu je v času od 2010 do 2016 kazen prestajalo 27 nosečnic, 4 so kazni prestale pred porodom, 4 pa so v tem času rodile in na Igu je skupaj z materami prebivalo 5 otrok. Kar 19 zapornic pa je zaradi poroda začasno prekinilo prestajanje kazni.
