Lahko bi se spraševali, kako kandidati za ustavne sodnike vidijo Evropsko unijo. Nam lahko od zunaj narekujejo finančno politiko? Morda migracijsko politiko? Bi morali sprejeti načelo, da so vrata Evrope vsaj malo odprta v svet? Kaj pa bi novi sodniki lahko odločili o tistih ljudeh, ki sploh še niso tu, pri nas, katerih človekove pravice pa so že kršene in so zatirani zaradi obrata slovenske in evropske politike v ksenofobijo in protibegunsko razpoloženje? So globalne migracije – ta tleča podstat političnih in pravnih dilem tega trenutka – naša skrb ali nam v nadlogo? Lahko bi se spraševali tudi, kaj bi bilo, če bi odločali na konkretni, moralni ravni: kako bi recimo novi ustavni sodniki odločali o splavu? Kaj bi rekli o pravicah istospolno usmerjenih? O evtanaziji? O temeljnem univerzalnem dohodku? Bi že očetje slovenske ustave – in ne šele SDS – vzpostavili večinski volilni sistem, če bi menili, da je pravi za Slovenijo?
Pri vsakem od naštetih vprašanj bi lahko primerjali svetovnonazorsko in tudi politično nagnjenje kandidatov. Res, košček teh premlevanj so prikazale javne predstavitve novih sodnikov, Špelce Mežnar in Marka Šorlija jeseni lani ter Marijana Pavčnika, Mateja Accetta, Rajka Kneza in Klemna Jakliča v preteklih dneh. Predsednik republike Borut Pahor je javne predstavitve, kot pravi, uvedel prav zato, da bi ljudje dobili občutek, kakšne kandidate je predlagal državnemu zboru. Na dan je prišlo nekaj svobodomiselnih nazorov večine, nekaj za Evropo in njene vrednote zaskrbljenih misli posameznikov in košček osebnih travm »večno odrinjenega« Jakliča.
A vpogled v (ustavnopravno) rezoniranje kandidatov je ostal globoko v ozadju. V ospredju pa je ves čas stala potemkinova vas: izbor je bil namreč v svojem bistvu stranski produkt političnih preigravanj premierja Mira Cerarja, prvaka desnice Janeza Janše in Boruta Pahorja. Janša kot najizkušenejši in najprodornejši v trojici je imel niti dogovora ves čas v rokah. Lani so se tako dogovorili za uravnoteženje »ena leva sodnica – en desni sodnik«, letos pa so štiri kandidate izbrali glede na to, kako so se pred tem dogovorili za glasovanje o članih fiskalnega sveta.
Šele zdaj, po izvolitvi vseh šestih, se lahko zares začnemo spraševati o kakovosti ustavnih sodnikov, o njihovi »vsebini« in o tem, kaj nas čaka. V resnici verjetno malo novega in veliko istega.
Prava zmagovalca pa sta Pahor, ki se spet ni zameril Janševim volilcem, in Janša sam: na ustavno sodišče je spravil sorodno mislečega nekdanjega vrhovnega sodnika Marka Šorlija in svojega izpričanega »pripadnika« Klemna Jakliča. Ta je med drugim na omrežju twitter vztrajno kopiral Janševe lamentacije o komunistični zaroti, ki da pesti našo domovino. A kaj bo zdaj z zaroto, ko pa se je včeraj zrušil njen mit?
