Z večino njihovih stališč se je mogoče strinjati, toda zgolj stališča niso dovolj. Potrebna je takojšnja akcija ne glede na to, da imajo nekateri sedanji pomembni akterji v zdravstvu zelo nasprotujoča si stališča, da mnenja raznih nevladnih organizacij niti ne omenjam. Centralizirano vodenje zdravstva spominja na centralno plansko gospodarstvo iz nekih drugih časov.
Zagovorniki državno reguliranega zdravstva bi najraje zatrli vsakršno osebno pobudo in vzpostavili razmere, kot so bile pred osamosvojitvijo. Nobena vlada doslej ni znala, hotela ali zmogla storiti bistvenih sprememb. Ministrica se sicer trudi prepričati javnost, zdravniške organizacije, sindikate, poslance in druge, kako si ona oziroma vlada zamišlja zdravstveno reformo. Vendar zdravstvo ne potrebuje enkratne reforme, ampak se mora stalno prilagajati obolevnosti ljudi, razvoju medicine in ne nazadnje tudi materialnim možnostim družbe. Ko poslušam zagovornike in nasprotnike državnega (ne javnega, ker je javno vse, kar ni tajno) zdravstva, dobim vtis, da se na zdravstvo spoznamo vsi.
Osnovni problem našega zdravstva je sistem zavarovalništva. Kaj ima ministrstvo za zdravje z njegovim financiranjem? Lahko imamo eno ali več zavarovalnic, samo nehajmo ponavljati floskulo, da mora denar (beri zavarovanje) slediti bolniku. Saj to je bistvo! Princip zavarovalništva je enak, pa najsi gre za zdravstveno zavarovanje, zavarovanje nepremičnin ali premičnin. Če bomo tu začeli reševati probleme, se bodo drugi začeli reševati sami, pa naj gre za čakalne dobe na preglede ali načine zdravljenja vključno z operacijami, korupcijo in druge anomalije. Mantra, da je treba državno zdravstvo strogo ločiti od zasebnega, je zmotno. Narobe: treba ju je integrirati, da bosta komplementarna, kar se z ustrezno zakonodajo da narediti.
Ob razpravah v parlamentu o zdravstveni reformi bi pričakoval manj demagogije in zavajanja ter pomislekov, vendar smo priča prav nasprotnemu, kar po svoje tudi razumem. Mnogi se bojijo sprememb, ki bi (bodo) omejile nekatere pravice in bo treba za zdravstvo prispevati več predvsem, če svoje zdravje in zdravje drugih s svojimi dejanji zavestno ogrožamo.
Problemi, s katerimi se spopadamo danes, niso nič drugačni, kot so bili v preteklosti, ko smo imeli drug politični sistem, v katerem je odločala »saj-vemo-kdo«. Dobro se spominjam sedemdesetih let, ko je o vsem odločala partija, od občinske, republiške do zvezne. Pri izobraževanju zdravnikov so bili vedno nekateri favorizirani. Za zaposlitev in atraktivne specializacije so bile vedno potrebne zveze in poznanstva. Zlasti po specialističnem izpitu se je še posebej začelo opažati, da so bili nekateri zdravniki bolj »primerni« za delo z bolniki, drugi pa za »posebne« naloge. Podobno je bilo s strokovnimi izobraževanji doma in v tujini ali zasedbo vodilnih položajev, ko so imeli ti drugi običajno prednost. Le zakaj? Ker so bili boljši zdravniki?
Pri gradnji zdravstvenih objektov so bile vedno težave. Nedvomno obstajajo ustanove, ki so specializirane za gradnjo bolnišnic na ključ, mi pa kar sami improviziramo in se iz napak nič ne naučimo. Zdravstvene ustanove gradijo podjetja, ki gradijo ceste, mostove, stanovanjske objekte, in posledice so znane. Ko smo gradili in še gradimo urgentne centre, jih najprej zgradimo brez nujno potrebne opreme, in kar je še huje, nimamo jasnih načrtov, kako jih napolniti z vsebino (delom in kadri). Ali je to v duhu dobrega gospodarja? In spet smo pri kadrovanju na najodgovornejša mesta.
Z nabavo medicinske opreme so bile vedno težave. Spomnim se, kako smo prišli do sodobne medicinske opreme na kliničnem oddelku, kjer sem preživel največ let svoje delovne dobe. Že tedaj smo morali kršiti predpise in iskati razne obvode ter imeti vplivne (in bogate) mecene.
Za hitrejše prilagajanje zdravstva razmeram je nujna neke vrste privatizacija tudi državnih zdravstvenih zavodov. Pa ne tako, da bi lastniki postali posamezniki, ampak bi to morali biti zaposleni (na primer kot delničarji), in ne kot zdaj, ko so praktično mezdni delavci brez možnosti soodločanja. Eden od bivših ministrov mi je nekoč dejal, da bi vodstveni kader morali izbirati zaposleni. Utvara? Pri današnji zakonodaji vsekakor.
Res mora biti zdravstvo še posebej nadzorovano predvsem zaradi možnih odklonov. Nesporno pa je, da potrebuje stabilno okolje načrtovanja in financiranja ne glede na oblast. Edini način za vsem dostopno zdravstvo je konkurenca med izvajalci in zavarovalnicami, ki bi se borili za bolnike in jih ne odklanjali ali vpisovali v neke čakalne sezname.
Prim. dr. Marjan Fortuna je zdravnik in publicist.
