Hiša dobrot, ki v Novi Gorici vodi pro bono ambulanto za ljudi brez zdravstvenega zavarovanja, ni dobila statusa humanitarne organizacije. Status, ki bi ji olajšal delovanje in zmanjšal stroške, so jim na ministrstvu za zdravje zavrnili, saj da njihova organizacija ne spada med pravne osebe, ki bi bile sploh upravičene oddati vlogo za pridobitev takšnega statusa. Hiša dobrot namreč deluje v okviru verske skupnosti Čezvesoljska zombi cerkev blaženega zvonjenja in torej ni društvo, zveza društev ali pa sestavni del širše mednarodne humanitarne organizacije, ustanovljene v tujini. Posebna komisija, ki je obravnavala njihovo vlogo, je bila pri tej odločitvi soglasna.

V Hiši dobrot so si za status prizadevali več kot leto in pol. Pravnica Ana Jug in medicinska sestra Lilijana Remec, ki vodita ambulanto, sta nad odločitvijo razočarani in rešitev vidita le še v sodni poti. Ker je sklep v Novo Gorico prispel brez podpisa ministrice, brez žiga in v kuverti brez naziva pošiljatelja, sta prostovoljki najprej preverili njegovo verodostojnost. Ko se je izkazalo, da je resničen, je bilo razočaranje še toliko večje. Sprašujeta se, zakaj sta porabili vseh teh 18 mesecev, če bi lahko na ministrstvu že takoj povedali, da do statusa sploh niso upravičeni. Namesto tega so zahtevali vedno nove in nove dopolnitve.

Sprašujeta se tudi, kakšen je smisel zakonodaje, ki privilegira tuje in diskriminira domače verske skupnosti, in ali bodo potemtakem, če je zakon enak za vse, brez statusa ostale tudi druge organizacije verskih skupnosti, denimo škofijske organizacije Karitas. Po vsem tem se bojita, da je tudi dobrodelna dejavnost že postala privilegij zgolj nekaterih organizacij.

Spomnimo, pro bono ambulanta, poimenovana po Hugu Chavezu, je pred kratkim praznovala svojo prvo obletnico delovanja. V tem času je pri njih pomoč poiskalo okrog 100 posameznikov brez zdravstvenega zavarovanja. S statusom humanitarne organizacije bi lahko sodelovali na različnih občinskih in drugih javnih razpisih za humanitarne organizacije, lažje bi zbirali donacije, veliko cenejša bi bila zanje v tem primeru tudi najemnina za prostore. Vse skupaj pa bi končno pomenilo, da bi lahko večino zbranega denarja namenili za nakup zdravil in ne za druge stroške.