V taki deželi se je nekoč rodil tudi mit o Orfeju, o Pevcu, ki s svojim petjem oživlja živo in neživo naravo: kamne in jezera, mogočna, do neba segajoča drevesa in biserne potoke. Orfej, oče pesmi, je dal naravi, živi in mrtvi, smisel. Svet brez smisla ni svet, je le brezimni planet, izgubljen v mavričnih veletokih Mlečne ceste. Orfejeva pesem je bila pesem ljubezni; le ljubezen zmore oživljati, podeljevati življenje, oploditi žensko, da se rodi otrok, čudež nad čudežem, četudi za vedno ostane le sin, hči človekova. Nič božjega ni v tem spočetju, tako kot je le ljubezen gnala Orfeja v podzemlje, da od tam odpelje Evridiko. Moč Orfejeve pesmi je prepričala gospodarja mrtvih in vrnila sta mu ljubljeno Evridiko. A ljubezen do Evridike je pogubila tako njo kot Orfeja. Ljubezen, najmogočnejša sila spočenjanja življenja, je postala pesem smrti.
Lepota tega pradavnega mita nas opozarja, da pesem ni le ljubezen in mili obraz srčne izbranke, neštetih izbrank od Helene, Laure, Beatrice, Francesce da Rimini, Sussete, Julije…, ampak tudi smrtno opravilo: vsi pesniki smo dediči Orfeja, ki je tik ob izhodu iz podzemlja s pogledom ubil svojo ljubljeno Evridiko. Mar to pomeni, da pesem in ljubezen nista sestri? Kdo bi znal odgovoriti na to preprosto vprašanje, ki se poraja iz orfejevske vere, da pesem oživlja, da daje svetu smisel. Saj svet brez smisla je komajda še svet. Življenju smisel podarja smrt.
Če prisluhnemo v teh pomladanskih dneh petju ptičev: prvi začno svojo pesem, komaj se zmrači, drugi čakajo na temno noč in prve zvezde, tretji zapojejo šele, ko se noč preobleče v svit. Prisluhniti je treba elegantni grlici, tisti, ki tako rada poseda po krošnjah pokopališč in ji sivi trup krasi eleganten črn ovratnik. Grlica je ena od mnogih Orfejevih hčera: njena pesem je najpopolnejša pesem stvarstva; sonet vseh sonetov. Natančen ritem in menjava oglašanja, tako prijetna ušesom, ki se prebujajo v belini nekega grškega jutra, sta vrhunska muzika, ki povezuje zemljo z nebom, skoraj črno cipreso s sinjino, razpeto nad Egejem.
Še vedno lahko verjamemo Baudelairu, da resnica nima kaj početi s pesmimi, pa vendar vemo, verjamemo, mi, ki pišemo predvsem iz užitka pisanja pesmi, da ima naša pesem tisočletja po Orfeju in njegovi Evridiki še vedno moč prebujanja čudenja, saj človek tudi danes, znova in znova razčlovečen, potrebuje – še vedno otrok časa, sedeč na prestolu in igrajoč se s kamenčki – čudenje kot duhovno hrano, ki so se je bogovi že zdavnaj preobjedli.
Naj bo ta pomladni dan dan, ko pesem budi v nas vero v moč besede, besede, ki ni le posoda izbranke pesnikovega srca, ampak vera, da premagamo vladarje podzemlja, ki neusmiljeno terjajo žrtve, da je mrtvih vse več, več kot živih.
Pesem ni le tista, ki obuja kamne, potoke in oblake, ampak nam pomaga živeti; je tudi uspavanka umirajočim otrokom, katerih matere komajda še čutijo njihovo težo v svojem naročju, na svojih prsih…, saj so postali lažji od sive grlice s črnim ovratnikom, spreletavajoče se med nagrobnimi kamni in komaj prebujenimi turisti na obalah Lezbosa, otoka, kjer se je rodila lirska poezija, kamor je naplavilo Orfejevo glavo in liro, danes pa tam v brezupu ždijo begunci, zroči v že zdavnaj minulo lepoto mitskega časa.
Ivo Svetina, predsednik Društva slovenskih pisateljev
