»Otrok, imej kanček srca in mi dovoli, da pojem ta sendvič do konca,« je Chuck Berry, v soboto v 91. letu življenja umrli ameriški glasbenik, konec sedemdesetih odvrnil študentu, ki ga je organizator koncerta poslal do garderobe, naj zvezdniku pove, da je čas za njegov nastop. A zgodba s sendvičem ne bi nikdar postala razvpita, če na kolenih pred zvezdnikom takrat ne bi klečala priložnostna oboževalka, ki je Berryja oralno zadovoljevala.
Ko vidiš mlade piščance v masovni valilnici perutnine, ki na tekočem traku vsi zmedeni drvijo proti svojemu hitremu koncu, ne da bi, preden se bodo spremenili v zalogaje, okusili minimum radosti življenja, je to tesnoben prizor. Nekaterim bitjem ni dano okusiti radosti življenja. Chuck Berry je bil bitje drugačne vrste. Oče rock'n'rolla mu pravijo nekateri. Nemara pravilno. Kajti ali je za rock'n'roll kaj bolj značilnega in žanrsko prepoznavnega, kot so kitarski prijemi, s katerimi se začnejo Berryjeve najbolj znane pesmi? Kot na primer Johnny B. Goode. Klasika o kmečkem fantu, ki ni znal ne brati ne pisati, je pa fascinantno igral kitaro.
Ne, preživeti življenje, kot ga je Berry, se zdi ultimativno vzorno, četudi je pozno najstništvo zaradi oboroženega ropa preživel v poboljševalnici, pri čemer velja poudariti, da Berry ni izhajal iz revne temnopolte družine, temveč so bili njegovi starši srednjega stanu. Njegova mati je bila ravnateljica javne šole in Berry je bil deležen širših pogledov kot njegovi temnopolti vrstniki, kar se nemara kaže tudi tako, da je imel rad belski country.
Vprašanje je torej, ali je dovolj prostora oziroma etra, da bi lahko takšno življenje preživel vsak zemljan. Kajti toliko, kolikor je ta gospod pustil za seboj, nemara ni in ne bo nihče iz sveta, ki se mu reče rock'n'roll. Brez Berryja ni The Rolling Stones. Tudi ne The Beatles, čeravno so slednji vendarle več pobrali še živečemu Little Richardu. Nemara zato, ker so bili boljši vokalisti in so se zmogli oddreti Good Golly Miss Molly, vseeno pa imajo tudi Beatlesi v skupnem naboru priredb največ teh prav Berryjevih. Stonesi so od njega odvisni še toliko bolj. Če se je George Harrison, kitarist Beatlesov, pri igranju kitare vendarle zgledoval tudi po Chetu Atkinsu, Keitha Richardsa brez Berryjevih kitarskih prijemov ni. Malodane vse, kar je Richards odigral na začetku kariere, so bili Berryjevi prijemi. Pa še to v prilagojeni inačici, kot je mogoče videti na posnetku z vaje za koncert Hail! Hail! Rock 'n' Roll leta 1987, ki ga je Berry ob praznovanju svojega 60. rojstnega dne priredil ob podpori zvezdniških glasbenikov. Na vaji za tisti koncert Richardsu nikakor ne uspe odigrati prijema iz komada Oh, Carol tako, da bi bil Berry zadovoljen.
Kot še nemalokateri drugi mojster svoje veščine je tudi Berry vse življenje izvajal vsega nekaj fint. Ves svet je vedel za njih, vsi so jih pričakovali, vseeno pa so izpod njegovih dolgih in močnih prstov ti prijemi izzveneli tako kot pri nikomur drugem. Kitara, ki bi v rokah vsakogar zvenela razglašeno (kar je dostikrat dejansko bila), je v njegovih rokah vendarle zvenela točno. Ali vsaj razmeroma točno. Kajti po letu 1958, torej letu, ki se razume kot mejnik za prvo fazo rock'n'rolla (potem ko je šel Elvis Presley v vojsko, leto zatem pa je umrl Buddy Holly), do katerega se je Berry uveljavil z osnovnimi hiti, kot so bili Maybellene, Roll Over Beethoven, School Days, Rock and Roll Music, Sweet Little Sixteen, Johnny B. Goode, Memphis, Tennessee in Little Queenie, se je začel gospod po domače rečeno hecati.
Po odrih je krožil solo, v vsakem mestu pa ga je dočakal naročeni lokalni bend, ki je imel nalogo naštudirati njegove pesmi. Z nemalo njih ni spregovoril niti besede, povrh vsega je med koncertom namerno menjal originalne akorde. Bilo mu je objestno vseeno, če je glasba zvenela ves čas na robu kaosa. Zdi se, da je lahko užival le, če je bil ves bend ves čas na robu. Ali onkraj njega. »Na višku zmešnjave, ko ni imel nihče več najmanjše ideje, kje smo, nas je Chuck pogledal in začel zapuščati oder. Pustil nas je na odru, da je vsak igral iz svojega akorda, v šestih različnih intonacijah, in šel. Ljubim ga, vendar pa…« se takšnega pripetljaja spominja Nils Lofgren, kitarist Springsteenovega E Street Banda.
Berry je igral do konca življenja. Večji del iste stare komade. »Chuck Berry music« jim je rekel. Po letu 1979 je lani posnel novo ploščo, vendar je bilo očitno, da gospod fizično ne zmore več. Da bi spomin nanj zbledel, ni skrbeti. Slišimo ga lahko v vsaki količkaj spodobno zveneči rock ali rock'n'roll kitari. A če ga želite slišati v njegovih najboljših časih, si privoščite njegov nastop v živo v Parizu leta 1958. Je na spletu.
