V Iranu so nezakonite vsakršne zabave, čeprav se dogajajo za zaprtimi vrati dóma, kjer ljudje večinsko ne sledijo strogim verskim zapovedim, ki vladajo javnemu življenju, pripovedujeta Iranca Naji in Ali, begunca, ki sta nedavno predstavila selekcijo perzijskega hiphopa v Tovarni Rog.
Iran je leta 1979 z revolucijo, ki je izmaknila prestol dinastiji Pahlavi, postal islamska republika, teokracija, kjer imajo vrhovno oblast šiitski teologi, ki so prej dokaj liberalno javno življenje na silo islamizirali. Celotno kulturno produkcijo nadzira ministrstvo za kulturo in islamsko versko telo, ki preverja, ali je v skladu z verskimi predpisi. Izvajalci potrebujejo dovoljenja, sicer tvegajo dolgoletne kazni v zaporih, od koder poročajo o kršitvah človekovih pravic. Številni iranski umetniki živijo v izgnanstvu.
Za obrambo islamskih načel skrbi revolucionarna garda, elitna vojaška enota pod jurisdikcijo vrhovnega verskega voditelja Alija Hameneja. »Nadzirajo, vohunijo, zbirajo informacije, preverjajo telefone in splet,« pove diplomirani matematik Naji, etnični Perzijec.
Hiphopovskih dogodkov ni mogoče oglaševati, zato organizacija poteka od ust do ust med enako mislečimi. Po navadi so zunaj mest v vilah premožnejšega sloja. Udeleži se jih od sto do sto petdeset fantov in deklet, ki so oblečeni po zahodni modi. Odra ni, kakšna pesem se izvede v živo, a prevladuje posneta glasba. »Osemdeset odstotkov časa razmišljaš, ali bo prišla policija. Ni se mogoče zares sprostiti in uživati.« Pomaga pa, če policijo podkupiš ali imaš zveze v vojski ali vladi.
Hudičeva glasba
Cenzorji posegajo v besedila pesmi, če presodijo, da so ta provokativna. »Pravijo, da je hiphop protikulturen in škodljiv za družbo, da pohujšujemo mladino, da je to hudičeva glasba.« Sam razume hiphop kot pesniško zvrst, s katero lahko izrazi družinske, politične ali vsakdanje težave.
Rezultat cenzure je teološko sprejemljiv, a vsebinsko razredčen ljubezenski pop, ki ne zadrži občinstva, medtem pa cveti črni trg z ilegalno glasbo. Sceno so sprva gradili z ročnim deljenjem posnetkov, razvoj interneta pa je omogočil vzpostavitev spletnih radiev, kot je Radio Javan, in omrežij za prenos glasbe, ki obratujejo zunaj Irana.
»Hiphop lahko poslušaš doma in v avtu. Vsi imajo posnetke na telefonih. Četudi te ujame policija, jih po navadi lahko obdržiš, čeprav si v prekršku. Pravi problem imamo tisti, ki takšno glasbo ustvarjamo. Ne preganjajo tistih, ki jo zgolj poslušajo, preganjajo nas, pevce.« Tako je nekega dne revolucionarna garda vdrla v studio, kjer je ustvarjal Naji, in tam med drugim našla besedila, kritična do vlade in islama, v katerih je klerikalcem očital, da z vero predvsem služijo. Pristal je v samici, prodali so hišo in Naji je zbežal proti Veliki Britaniji.
Beg na Zahod
Zataknil se je v Sloveniji in tu spoznal Alija, Arabca iz Ahvaza, pripadnika zatirane manjšine, ki je potoval na Nizozemsko. Naji je doma delal na črno kot čistilec avtobusov in stanovanj, iz česar je kril tudi stroške, povezane z glasbenimi projekti. Ali je kuhal v obratu s hitro prehrano in varoval cvetličarno. Zelo lahko pa je vstopiti v vojsko. Najbolje so plačani tisti mladeniči, ki vstopijo v vojsko in gredo v Sirijo. Oba imata opravljeno obvezno dvoletno služenje vojaškega roka, a ju bojevanje ne zanima.
Iranski režim se je še utrdil po spodleteli zeleni revoluciji leta 2009, ko so se množice uprle spornemu volilnemu izidu. »Vlada je streljala na protestnike.« Posnetek smrti študentke je obkrožil svet. Ne vesta, kaj ju čaka, če se vrneta, a gotovo nič dobrega. V Sloveniji sta spletla prijateljske vezi in bi raje ostala kot šla v Nemčijo ali na Hrvaško, čeprav jima je tudi tu težko. »V Iranu sem imel težave z vlado in policijo, ne pa z ljudmi na ulici.« Prizadene ju rasizem in nezaupanje. »Ni nujno, da naju razumete, rada pa bi, da bi naju prepoznali kot človeka.«
