Tone Peršak, minister za kulturo, je problem stavke in nezadovoljstva zaposlenih v Slovenski filharmoniji rešil tako, da je vlada spremenila dva člena ustanovitvenega akta. Če ju strnem: pred imenovanjem dirigenta, torej pomočnika direktorja za vodenje umetniško-strokovnega dela z orkestrom in/ali zborom, mora direktor dobiti mnenje orkestra oziroma zbora. Poleg tega so spremenili sestavo sveta, prej je imel pet, zdaj bo štel šest članov. Zaposleni so imeli v njem enega predstavnika, tako kot v večini svetov kulturnih institucij, zdaj bodo imeli dva. Njihova moč se je povečala. Število članov svetov ni kar tako lihega števila. Ni brez veze. Res je tudi, da orkester in zbor dajeta nezavezujoči mnenji. Direktor ju lahko upošteva ali pa tudi ne.
Hitri spremembi se zdita minorni, in ne usodni. Ne verjamem, da je s tem pridobil trajni mir v razglašeni hiši. Reševanja problema se je lotil situaciji primerno. Hitro in na videz všečno. Potešil naj bi zaposlene, vprašanje pa je, ali jih je res. Problem je torej rešil tako, da je uvedel spremembi, ki kaj bistvenega ne rešujeta. Mirno bi lahko zamahnili z roko, češ »nič tektonskega«, pustimo, gremo naprej.
Ampak vsaka dobra zgodba, ki poteka na videz tekoče, se tik pred spravljivim koncem zaplete s slovitim »ampak«. V našem primeru sledi manjši plaz. Ali ministrovo ravnanje pomeni, da lahko zdaj nezadovoljni zaposleni v kulturi, ko jim kaj ne bo pogodu, sprožijo stavko, veliko mero negodovanja, zasedajo medijski prostor, odpovejo koncert, predstavo, razstavo, pritiskajo na ministra in ta jim bo – za ljubi mir – podlegel? Ministrovo sporočilo pomeni natanko to. Sezona lova je tako odprta. Minister za kulturo se lahko spremeni v ministra za poravnavo. Resda zaposleni izvajajo program, s katerim je direktor dobil mandat, toda za neizvajanje, slabo delo posledice nosi direktor, ne zaposleni. Kdo bo še kandidiral za direktorja v kulturi ob že tako slabih plačah, če mu zaposleni diktirajo ali vsaj grenijo delo? Sploh pa ob dejstvih, da je denarja manj, da mora za del plač večina direktorjev pridobivati sredstva na trgu, da vse manj plačajo tiste sodelavce, ki niso zaposleni in krvavo potrebni za izvajanje programa. Slednji se praviloma bohoti, sredstva zanj pa ne. Teh problemov minister ne rešuje. Gasi požar v vrtni lopi, medtem ko hiša gori. Tako kot je »rešil« obe operno-plesni hiši. Ko se je ljubljanska opera opolnomočila z dodatnimi sredstvi za pogon – odobril jih je minister – si je tudi mariborska zaželela potrebne finančne injekcije. Rezultat pritožbe glede neenakosti je bil menda ta, da so ljubljanski hiši odvzeli višek danega. Poskušali so, ampak hej, nekdo se je pritožil. Vzemimo obema, pa bo. Za slabe finančne rezultate, ki so posledica splošnega krčenja, pa seveda odgovarjajo direktorji. Ne zaposleni, ne sindikat. Očitno tudi minister ne.
Mimogrede: ustanovitveni akt so hitro spremenili. Ministrstvo za gospodarstvo, resda drug resor iste vlada, že od novembra 2015 na novo piše ustanovitveni akt in statut Ksevta. Oba dokumenta sta rutinsko delo, večinoma določena z zakonom. Le pazljivo je treba spisati prvi del, kjer je opredeljena dejavnost in za kaj vse je zavod registriran. Počasni so. Neodgovorno se obnašajo. Hm, mogoče bi pa lahko hitri minister za kulturo priskočil na pomoč. Retorično in ironično je kakopak tole spisano. V Ksevtu je malo zaposlenih, bog vedi, ali imajo sindikat. Če bi ga imeli, bi morda bilo drugače.
Sindikalizem v kulturnih institucijah je problem. Sindikati se praviloma krčevito borijo za to, da se nič ne spremeni. Sredi vaje odložijo inštrumente, ker po sindikalnih pravilih velja določeno število ur dela, potem sledi nujni počitek. Ko sem še delala na RTV Slovenija, se mi je kdaj zgodilo, da so snemalci sredi snemanja intervjuja ali dogodka preprosto ugasnili kamere. Ni jim bilo nerodno, ko sva z intervjuvancem postopala naokoli ali ko sem organizatorje dogodka milo prosila, ali lahko počakajo ali raztegnejo akcijo.
Niso vsi zaposleni v kulturi taki, toda »sindikalisti« so lahko bolj vztrajni, uspešni in predvsem nekaznovani. Tisti drugi pa kaj hitro ugotovijo, da se jim delovna vnema, odgovornost in profesionalnost ne izplačajo. Okej, lepo in prav, da živijo in delajo v skladu s svojimi prepričanji, toda to je tudi vse. Vodilni tega ne vidijo, pri plači se jim ne pozna. Toda kako ohranjati potreben boj za pravice delavcev in ga ločiti od sindikalizma, ki vse po vrsti ohranja v leru – ne vem. Mentalne klime ne moremo spreminjati z zakoni, uredbami, pravilniki. Po obstoječi zakonodaji je težko odpustiti lene zaposlene. Ali nagraditi delovne in uspešne. Direktor, direktorica lahko da izpolnjujeta vse razpisne pogoje, pa ne znata delati z ljudmi, da ne sežem do kakšne strokovne diagnostike. Zdi se nerešljivo, kultura kot kavelj 22.
Ne nazadnje minister snuje nov kulturni model. Ali reševanje Slovenske filharmonije nakazuje njegovo prihodnje delovanje? Če ja, potem to pomeni, da »nadstavbe« ne bo spreminjal, temveč zgolj sestavil seznam navodil o tem, po kakšnem postopku se »stavba« sme, mora ali lahko sesuje.
