Kljub temu da je v Trstu ogromno trgovin, restavracij, bistrojev in drugih prehranjevalnic, kjer je mogoče dobiti najboljše italijanske kulinarične proizvode, nekoč največje slovensko mesto v primerjavi z butično trgovsko ponudbo čez mejo še vedno deluje kot nekoč v osemdesetih letih, ko se je tu dobilo vse, čez mejo pa praktično nič. Sredi januarja se je v obliki gastronomskega presežka v Trstu odprla še podružnica prodajno-prehranjevalne verige Eataly, ki slovi kot eden najuspešnejših gurmanskih projektov vseh časov. In tja, tako kot nekoč na znameniti trg Ponterosso, roma tudi veliko Slovencev.
Na svetovnem kulinaričnem zemljevidu
Kompleks Eataly je videti in tudi deluje kot nekakšen hibrid moderne tržnice, ribarnice, pekarn, gostiln, pršutarne, kavarne, čokoladnice, prodajaln sirov, vinoteke, pivoteke, degustacijskih prostorov in prostorov za kuharske tečaje, knjigarne, mesnice ter ogromnega števila prodajnih polic, na katerih se dičijo najboljši prehrambni rastlinski in živalski izdelki in polizdelki iz vseh italijanskih pokrajin, vse skupaj pa je zapakirano v lično arhitekturno embalažo. Tržaška podružnica Eatalyja je že 34. po vrsti, z velikim pompom so jo odprli konec leta, točno deset let po rojstvu prve trgovine Eatalyja v Torinu, leži pa v samem središču Trsta, ob nabrežju. Obsega tri tisoč kvadratnih metrov nekdanjega skladišča, kjer so od leta 1902, ko so ga zgradili, tam skladiščili vino iz Istre in Dalmacije, namenjeno za italijanski trg.
Najprej so tržaški urbanisti želeli v ta prostor umestiti kongresni center ali nov mestni akvarij, nato pa jih je z gastronomsko vsebino prepričal Oscar Farinetti, ki je prvi prehranjevalni kompleks Eataly odprl v Torinu, v nekdanji tovarni Vermutha priljubljenega italijanskega zaščitenega destilata, v sodelovanju s prijateljem Carlom Petrinijem in njegovim »slow food« gibanjem. Znamenito »polžje« gibanje, ki ga neuki še vedno napak zamenjujejo za upočasnjeno prehranjevanje z ogromnim številom jedi, ki kapljajo na gostilniško mizo, zapoveduje, da morajo biti dobrine, ki se jih uporablja v kuhinjah ali trgovinah, sledljive od proizvajalca do trgovske police ali gostilniške mize in da so pridelane na človeku in naravi prijazen način ter da so po možnosti zrastle čim bliže potrošniku ali jedcu. Zaradi tega filozofskega prehranjevalnega koncepta je torinski Eataly takoj postal hit ter pojem modernega in zdravega gastro potrošništva, njegov duh pa se je hitro začel širiti po vsem svetu, tudi v »telesni« obliki.
Že tri leta pozneje se je odprla podružnica v New Yorku, ki je sam koncept, resda s pomočjo svetovno znanih kuharskih tv zvezdnikov Maria Batalija, Lidie Bastianich in Joeja Bastianicha, ob pomoči mednarodnega slow food gibanja, katapultirala med najboljše trgovsko-prehranjevalne kulinarične blagovne znamke na svetu. Zato ni nič čudnega, da imajo italijansko gastronomsko ponudbo v stilu »vse na enem mestu« v obliki Eatalyja tudi že na Japonskem, v Južni Koreji, Braziliji, Savdski Arabiji, Katarju in Turčiji, ob velikem številu italijanskih mest in mestec ter nekaj evropskih velemestih. Ko so odprli newyorški Eataly, so kronisti najeminentnejših ameriških časopisov pisali, da so ljudje dva tedna stali v vrsti od Pete avenije, da so lahko prišli pokukat v italijanski kulinarični raj.
V Trstu, ki je v primerjavi s kompleksom v Tokiu ali New Yorku, ki se dvigata osem nadstropij v višino, visok le tri nadstropja, takšnega navala ob odprtju ni bilo, je pa bila gneča, ki je v Eatalyju nekaj povsem običajnega in traja vsak dan od jutra do poznega večera, ob petkih in sobotah celo tja čez polnoč. Tako kot na tržaških uličicah. Sicer pa je tudi na odprtje v Trst prišel gospod Masterchef Joe Bastianich, ki ima v bližini Trsta, v Čedadu eno izmed svojih gostiln Orsone. In nekaj hektarov vinogradov, iz katerih ožema grozdje za svojo blagovno znamko vin Bastianich, v tržaškem Eatalyju pa se z njim dogovarjajo tudi za to, da bo nekajkrat na leto vodil kuharske tečaje.
Mesto v malem
Tržaški Eitaly je razdeljen na tri dele. V kleti sta vinoteka in pivoteka ter kuharskoseminarska učilnica, osrednje pritličje je zapolnjeno s tržnico, ribarnico in kavarno, ki skupaj z degustacijsko vinoteko in pekarno ter dobro založenimi policami s čokoladnimi delikatesami ter nekaj pijačami in mlečnimi izdelki zavzema osrednji prostor, zgoraj pa so picerija, meso, siri in ogromno število trgovskih polic. »Pritličje smo poimenovali kar Glavni trg, celoten kompleks pa je posvečen vetrovom, ki pihajo nad Italijo. V vse smeri,« med postopanjem ob mizah, obloženih z zelenjavo, od koder se skozi kolosalno stekleno steno razprostira pogled na del tržaške marine in tam parkirane jadrnice, ribiške čolne in mini jahte, razlaga Lina Gianuzzi iz Eatalyja.
Najbolj obiskan del je vsekakor pekarna, kjer se iz krušne peči sproti polni vitrine z izjemnimi rustikalnimi štrucami in hlebci, ob spremljajoči ponudbi deset različnih »fokač«. Ko se ustavimo še ob vitrinah ribarnice Fish academy – la Barcaccia, kjer se vitrina sproti polni s svežim ulovom iz Tržaškega zaliva pa tudi mednarodnih voda, Gianuzzijeva navrže še nekaj statistike. Tržnica in trgovske police ponujajo več kot 4000 izdelkov, v sklopu je pet restavracij, Illyjeva kavarna in vinoteka z več kot 1200 etiketami. Trg, ki deluje kot imitacija mestnega načina življenja, je tudi osrednje zbirališče ljudi, ki pridejo v Eataly tudi spit samo kavo, pojest zajtrk, nakupit dnevno potrebne sestavine za pripravo kosila ali večerje ali samo prebrat sveže novice na tablici ali papirju in vreči pogled skozi panoramsko steklo. In teh ni malo. Kot tudi ni malo štirinožcev, ki jim je v Eatalyju dovoljeno, da se sicer na povodcih sprehajajo okoli in skupaj z gospodarji opazujejo v Italiji pridelane ali proizvedene dobrote. Neki precej radoveden primerek se je poskušal zadrževati čim dlje ob pršutarni in se vsaj naužiti nekaj vonjav, a neuspešno, saj ga je lastnica dokaj grobo odvlekla stran, čeprav se je nekaj časa precej dobro upiral njenim ukazom in celo poskakoval po dveh nogah, da bi si eno izmed posušenih pujsovih beder San Daniele ogledal kar se da od blizu.
Čeprav je bilo v nekaterih medijih, ki se ukvarjajo z gastronomijo, zaznati tudi nekaj kritik na račun tržaške podružnice, češ, da je na tržnici in na policah premalo izdelkov iz tržaškega Krasa in Istre ter celotne Furlanije - Julijske krajine, Lina Ginauzzi pravi, da so ti očitki med Tržačani redki. Več teh očitkov, kot pravi, je slišati iz ust tistih, ki so že bili v Eatalyju v Rimu ali Torinu, saj se jim zdi tržaški kompleks precej miniaturen. »Ampak bistvo ostaja. To je, da so vsi izdelki visoke kakovosti in da so vsi proizvodi sledljivi,« pravi Lina Gianuzzi.
Vinoteka in klet tudi s pridihom slovenskih vinarjev
Najbolj prestižen del Eatalyja je vinoteka v pritličju, ki je iz istrskega kamna zasnovana tako, da je okoli nje speljan kanal z morsko vodo, ki deluje kot izolacija, tako da je temperatura v pritličju konstantna, kot pritiče najboljšim vinskim kletem. Tudi ta je razdeljena na posebne segmente, kot so oddelek za penine, rdeča, bela in oranžna vina, mini pivoteko ter prostor, kjer se na policah kupcem razkazujejo najznamenitejše italijanske žganice. V tržaškem Il Piccolu so ob odprtju celo zapisali, da je Eatalyjeva klet največja in najbolj založena v Furlaniji - Julijski krajini. Temu sicer največji poznavalci enološke deželne ponudbe oporekajo, dejstvo pa je, da je klet dobro založena tudi s slovenskimi vinarji. Med vini, ki se gibljejo nekako med šestimi evri za najcenejšo steklenico, ki jo je bilo mogoče opaziti, in najdražjim Barolom Riserva, ki ga v kleti cenijo na dobrih 800 evrov, so tudi slovenski zastopniki. Rojac, Movia, Prinčič, Simčič, Gravner, Zidarich, Radikon, Kante, Burja, Renčel. Klabjan, Čotar, Škerk in Colja.
Podatkov, koliko je slovenskih obiskovalcev, ne zbirajo, vendar mnogi pravijo, da približno toliko kot v zlatih sedemdesetih in osemdesetih letih Trsta.
