Včasih se zgodi, da kakšna novica iz industrije vzbudi zanimanje širše javnosti. To se je nedavno zgodilo z novico, da so v Jedrski elektrarni Krško vgradili Siemensov del za vodno črpalko, natisnjen s 3D-tiskalnikom. Na tak način so zamenjali originalni del, ki je bil v elektrarni od začetka njenega delovanja, se pravi od leta 1981. Javnost je presenetilo predvsem to, da so v tako kompleksen stvor, kot je jedrska elektrarna, vgradili nekaj, kar so natisnili s 3D-tiskalnikom.
Natisnjeni del jedrske elektrarne morebiti le ni tako presenetljiv. »Trenutno zelo pomembno področje uporabe teh tehnologij je industrija nadomestnih delov, še posebno tam, kjer originalnih delov ni več na voljo, ali pri opremi, ki si jo uporabnik želi spremeniti in prilagoditi svojim potrebam,« meni Igor Drstvenšek, izredni profesor za področje proizvodnih tehnologij mariborske fakultete za strojništvo, ki ga imenujejo tudi slovenski pionir dodajalnih tehnologij, in ob tem omenja, da denimo letala Boeinga in Airbusa že precej časa letijo z več kot 20.000 deli, natisnjenimi s 3D-tiskalniki. Pri nas rezervne dele pralnih strojev, ki jih ni več v redni proizvodnji, pri Gorenju nadomestijo s 3D-tiskanimi.
Profesor Drstvenšek je sodeloval pri projektu nevrokirurškega oddelka mariborskega kliničnega centra, kjer že od leta 2006 s pomočjo te tehnologije ustvarjajo lobanjske kostne vsadke. »Področje, ki lahko ta trenutek največ pridobi z dodajalnimi tehnologijami, je gotovo medicina. Tu obstaja ogromen potencial na področju diagnostike, predoperativnega načrtovanja, kirurških pripomočkov, implantatov, ki ga bomo morali izkoristiti v dobro pacientov in medicinskega osebja,« je prepričan Drstvenšek, ki že petnajst let deluje na področju dodajalnih tehnologij.
Izdelava nadomestnih delov in medicina še zdaleč nista edini področji uporabe 3D-tiskalnikov. Ta tehnologija spreminja gradbeništvo. Tako so denimo v Avstraliji natisnili drevesno hišico, na Kitajskem betonsko dvonadstropno hišo, v Dubaju pisarno, v Amsterdamu pa most. Ta tehnologija spreminja tudi avtomobilsko industrijo, kjer se večinoma uporablja za izdelavo delov in prototipov. Oktobra lani je Honda predstavila mini urbani avtomobil, natisnjen s 3D-tiskalnikom. Poleg hiš in avtomobilov s pomočjo te tehnologije izdelujejo še vse mogoče, od žlic za otroke do nakita, makaronov, igrač, celo čevljev, oblek in pištol. »Bolj kot področje uporabe me je včasih presenetil odziv ljudi na izdelke iz 3D-tiskalnikov. Dejansko je mogoče te tehnologije uporabiti na katerem koli industrijskem področju,« je razložil profesor Drstvenšek: »Presenetilo bi me, če bi slišal, da nekje poteka množična proizvodnja na 3D-tiskalnikih. Čez kakšnih pet do deset let pa tudi to ne bo več presenečenje.«
Revolucija ali evolucija izdelave
Ravno v tem je poanta tehnologije 3D-tiskanja. Ta trenutek je tehnološko na nivoju, ko dopušča inovativnost, a v majhnih serijah. 3D-tiskalniki so dostopni sleherniku, toda industrijski tiskalniki so še vedno izjemno draga naložba. Zato v zvezi s to tehnologijo zdaj mnogi pišejo kot o tehnologiji izdelovalništva, kot jo je imenoval ameriški publicist Chris Anderson v knjigi Izdelovalci, ki je dostopna tudi v slovenskem prevodu, v kateri opisuje poslovne modele, ki se bodo razvili v tretjem tisočletju. Pri tem posveti posebno pozornost možnosti izdelave, kajti nekdo z idejo si lahko izdelek s 3D-tiskalnikom izdela sam, brez podpore industrije.
Podobno o tej tehnologiji razmišlja tudi nemški ekonomist Klaus Schwab, ustanovitelj organizacije Svetovni gospodarski forum. V knjigi Četrta industrijska revolucija, ki je v slovenščini dosegljiva brezplačno, med tehnologije, ki bodo oziroma že povzročajo drastične premike v industriji in poslovnem svetu, uvršča tudi tehnologijo 3D-tiska. Po njegovem mnenju bo povzročila demokratizacijo moči ustvarjanja in izdelave, kar bo omejevala le kreativnost oziroma oblikovanje. To bi imelo po njegovem mnenju za posledico hitrejši razvoj izdelkov. A tudi razmah problema piratstva, saj tehnologija omogoča tudi, da se katero koli inovacijo hitro prekopira. V družbenem kontekstu bi po tej teoriji v prihodnosti intelektualna lastnina veljala za vir produktivnosti.
Profesor Drstvenšek meni, da ne bi mogli govoriti o revoluciji, temveč o toku človeške evolucije, ki bo za naslednji korak imela združitev 3D-tiskalnikov, rezultatov avtomatizacije in interneta, kar bo veliko ljudem omogočilo dostop do najnovejših tehnologij, večjo izkoriščenost kreativnega potenciala in veliko hitrejši tehnološki napredek. »S tem se začno spreminjati razmerja med konvencionalnimi ponudniki izdelkov, ki jih predvsem skrbi kapital, vložen v varovanje intelektualne lastnine, in novodobnimi kreativci, ki prisegajo na odprtokodne rešitve in participacijo čim večjega števila uporabnikov, ki postajajo razvijalci,« meni Drstvenšek in opozarja: »To bi lahko pomenilo revolucijo, ki si je mogoče niti ne želimo, saj se ne spomnim nobene, ki ne bi s seboj prinesla mnogih neželenih posledic.«
