Če prav razumemo vrhovnega poveljnika obrambnih sil Boruta Pahorja, ki je včeraj glede pripravljenosti Slovenske vojske (SV) zgolj ponovil lastne (pred)lanske besede – pripravljenost SV za njeno delovanje v krizi ali vojni je nezadostna, pripravljenost za njeno delovanje v miru pa je zadovoljiva oziroma zadostna – ta urbi et orbi sporoča, da slovenski obrambni sistem temelji na bedakih.
Le omejen človek je namreč lahko srečen, ko je sredi vseh nag, in le neumnež se ponosno smeji, ko ga tepejo. Z vsem dolžnim spoštovanjem do predsednika države, toda kako lahko govori o predanosti vojakov in častnikov, ko pa vendar dobro ve, da ti od uvedbe enotnega plačnega sistema naprej prejemajo bistveno nižje plače od policistov in nekaterih drugih v javnem sektorju, skrajni ukrepi (stavka) pa so jim zakonsko prepovedani? Kako lahko gospod Pahor govori o tem, da SV sestavljajo profesionalni kadri, ko pa ve, da se trend zapuščanja naše prestare vojske iz meseca v mesec povečuje (letos jih je odšlo že 54, na novo pa jih je v vojsko vstopilo deset manj)? Kako lahko predsednik države v isti sapi reče, da je vojaški poklic nekonkurenčen, a da ni še nič »usodno zamujenega«?
Predsednik Pahor bi včeraj moral spregovoriti predvsem o sebi. Začeti bi moral z opravičilom za lastno nepremišljenost izpred sedmih let, ko sta skupaj z doktorico obramboslovnih znanosti Ljubico Jelušič vojski sredi solidnega vetra razrezala jadra. Nadaljevati bi moral z letom 2013, ko je o vojski prvič spregovoril v vlogi najvišjega državnega funkcionarja, končati pa s priznanjem, da kot vrhovni poveljnik obrambnih sil za Slovensko vojsko ni naredil popolnoma nič. Z zapoznelimi ugotovitvami o tem, da je vojaško službo treba ponovno ovrednotiti, v vojaški proračun pa preliti več davkoplačevalskih sredstev, se predsednik zgolj smeši, z besedovanjem o odstopajoče pozitivnem faktorju v pripadnikih SV pa zgolj opozarja na bližajoče se predsedniške volitve. Nekaj je pa v vojski vendarle bolje kot v preteklem letu, kajne?
Dogodek z vojaškimi piloti, o katerem poročamo v današnjem Dnevniku, nazorno kaže, kako je z našo vojsko v resnici. Stari pravilniki v kombinaciji z modernim znanjem SV zavirajo bolj, kot jo ponižuje politika. Za takšno klavrnost seveda ni kriva vojska kot taka, niti njeni novinarjev izogibajoči se generalštabni poveljnik. Glavni krvnik Slovenske vojske sedi v upravnem delu obrambnega sistema na Vojkovi 55 in nosi ime Obrambno ministrstvo. Strokovni del tega s kadri SD prepletenega trusta slovenskega obrambnega sistema je – najmanj to – okoren. Neodziven je in je za Slovensko vojsko praktično že nevaren. Po tem, ko v pol leta niso bili sposobni predrugačiti niti pravilnika o nošenju oznak, zaradi česar so piloti te dni ostali brez oznak enote, jih tega, kdaj bodo (po slabem letu dni obljub) končno presenetili z novim obrambnim zakonom, niti vprašati ne upamo več.
»Naša morala je uničena. Naj kar sami pilotirajo. Mi ne bomo več,« pravi eden od »neoznačenih« pilotov SV, ki ga očitno ne odlikuje faktor, o katerem je govoril predsednik. Odgovor na vprašanje, kdo je tu neresen, je preprost.
