Ali se premier Cerar ne zavzema za bolj učinkovito upravljanje državnega premoženja?

NS našega holdinga ima pet članov, ki jih na predlog finančnega ministra imenuje vlada, med njimi pa nobenega predstavnika dela. Vsaka od vladnih strank predvsem poskrbi, da so v njem primerno zastopane osebe, ki bodo poskrbele za njene posebne interese, kakršni koli to že so. Kako pomembno jim je to, lahko opazujemo prav te dni, ko nam grozi celo vladna kriza, ker se ne morejo dogovoriti, kdo bo v NS SDH dovolj dobro zastopal interese posamezne stranke. Ta naš NS ima torej značaj koalicijskega političnega organa, od katerega je težko pričakovati, da bo dobro upravljal državno premoženje. Da tej nalogi resnično ni dorasel in nam zato povzroča veliko družbeno škodo, lahko iz tedna v teden opazujemo po takih njegovih dosežkih, kot je včasih že kar sramotna razprodaja državnega premoženja, primer Cimos in podobno.

NS Fraporta ima 20 članov, od katerih jih 10 zastopa interese lastnikov, preostalih deset pa interese dela. V kvoto lastnikov imenuje svoje predstavnike tudi država (občina 2, dežela 3, zvezna država 1), kvoto, ki pripada delu, pa zapolnjujejo predstavniki zaposlenih in od Fraporta neodvisni sindikati. Sestava NS je visoko profesionalna, poleg tega si NS pri sprejemanju pomembnejših odločitev pomaga še z znanjem 18-članskega posvetovalnega organa, v katerem delujejo pretežno vrhnji menedžerji velikih nemških družb, ki s Fraportom niso interesno povezani. Za NS Fraporta je značilno predvsem naslednje: (prvič) njegova sestava primerno odraža interese kapitala, zaposlenih, širše interese dela ter splošne interese, to je ožje in širše države; (drugič) primerno je poskrbljeno, da upravljanje pomembnega podjetja ne trpi zaradi nezadostne strokovnosti; in (tretjič) ob velikosti in sestavi NS, kot ga ima Fraport, so možnosti za koruptna ravnanja njegovih članov močno omejene, kar je sicer pri nas med večjimi problemi.

Organizirana civilna družba (Zveza sindikatov, Zveza upokojencev, Mladinski svet Slovenije, Sinteza) je v sodelovanju z dvema političnima strankama (SD in DeSUS) pripravila predlog zakona, s katerim naj bi se po nemškem zgledu preuredilo sedanje upravljanje SDH. Pomembne so predvsem naslednje spremembe, ki se jih predlaga.

Sedanjim petim članom NS SDH naj bi se dodalo še pet članov, ki bi jih predlagali: dva Zveza sindikatov, po enega pa Zveza upokojencev, Mladinski svet in zaposleni iz podjetij holdinga. Nobena od teh organizacij v NS ne bi smela predlagati svojih funkcionarjev ali zaposlenih, kandidati pa naj bi izpolnjevali najvišje strokovne in etične kriterije. NS naj bi dobil več pristojnosti (predvsem glede prodaje državnega premoženja), kakovost njegovih odločitev pa naj bi podpirali tudi strokovni odbori, katerih sestavo naj bi uredil statut SDH.

Z uveljavitvijo obravnavanega zakona bi NS SDH deloval podobno kot Fraportov: veliko učinkoviteje bi upravljal naše skupno premoženje in se ne bi več prednostno ukvarjal z njegovo največkrat vprašljivo razprodajo. Za Slovenijo bi to predstavljalo prepotrebno spremembo in zato bi naša politika ravnala modro državniško, če bi sprejem zakona podprla.

Ima pa obravnavani zakon, gledano z vidika interesov politike, tudi resno pomanjkljivost: vsakokratni vladajoči politiki odvzema monopol, ki ga ima danes nad upravljanjem državnega premoženja, in jo prisiljuje, da ključne upravljavske odločitve usklajuje z drugimi nosilci naših skupnih interesov. To pa je nekaj, na kar vsaj naša politika težko pristaja. Prvi, ki se je obravnavani spremembi zoperstavil, je kar predsednik vlade, saj je prek vodje poslanske skupine njegove stranke že obvestil javnost, da stranka SMC zakona ne bo podprla. Domnevam, da je bila ta odločitev sprejeta prenagljeno in jo bo Cerar še spremenil. Če je ne bo, se bomo res morali vprašati, kdo nam ob takih političnih prvakih sploh še lahko pomaga.