Drugi paradoks je povezan s tem, da so na papirju bolj liberalni politiki (trojček SD, LDS, Zares) v času uzakonitve kazenskega zakonika pod tedanjim pravosodnim ministrom Lovrom Šturmom dosmrtnemu zaporu ostro nasprotovali. Dokler so bili v opoziciji, so v SD celo menili, da je dosmrtni zapor še manj human od smrtne kazni. Ko je Janševo vlado nasledila Pahorjeva (SD), Šturma pa vsaj po imenu stranke (LDS) liberalni Aleš Zalar, se je zato pričakovala hitra ukinitev dosmrtnega zapora, vendar pa se je z njo najprej odlašalo in nazadnje nanjo povsem pozabilo. Že v tistih, vsaj za Evropo precej mirnejših časih ni bilo politično oportuno drezati v poseg, ki je tako in tako namenjen zgolj »izmečkom družbe« in ne »poštenim državljanom«, torej volilcem.
Do novih paradoksov je prišlo tudi, ko se je z vprašanjem dosmrtnega zapora nazadnje soočil pravosodni minister Goran Klemenčič. Ko so na pravosodnem ministrstvu med pisanjem aktualnega predloga novele kazenskega zakonika za mnenje povprašali različne institucije, so se celo tožilci, torej tisti, ki preganjajo kriminal in predlagajo kazni, strinjali, da ne bo življenje v Sloveniji nič manj varno, če bo večkratnim morilcem, vojnim hudodelcem, teroristom in podobnim zločincem grozilo le 30 let zapora. Kljub strinjanju najbolj odgovornih za pregon kriminala pa je sledil politični premislek in ukinitev dosmrtnega zapora je odletela iz predloga novele kazenskega zakonika, še preden je sploh prišla v vlado, kaj šele v parlament.
Že prej je bilo mogoče pričakovati, da širše politične volje za odpravo dosmrtnega zapora ne bo. V teh dneh pa je postalo jasno, da v koaliciji ni volje niti za bolj poglobljeno in širšo debato, ki bi podrobneje razčlenila in razčistila, kaj dosmrtni zapor družbi prinaša in kaj ji jemlje. Predvsem v kontekstu razumevanja zapornih kazni, pri katerih je vedno več poudarka na sprejemanju odgovornosti, razvijanju kritičnega odnosa do lastnih dejanj in rehabilitaciji (konec koncev prav zdaj dobivamo tudi zakon o probaciji), in ne na preživetem maščevalnem lomljenju duha obsojencev, ki naj po prestani kazni strti, ponižani in šibki ne bi več mogli ponoviti kaznivih dejanj.
Ko gre za odnose med varnostjo, represijo in svoboščinami, enostavnih odgovorov ni. Če vprašate Nemce, bi si nori tunizijski terorist, ki je v Berlinu s tovornjakom zapeljal na božični sejem in umoril 12 naključnih žrtev, zagotovo zaslužil dosmrtno zaporno kazen – če bi dočakal sojenje in ga ne bi med begom ustrelil milanski policist. Po drugi strani pa ne gre spregledati, da naj bi se 24-letni Anis Amri, nekdaj majhen, boga prav nič boječi kriminalec in zadetek, pred tem radikaliziral in postal psihopatski verski vojščak prav v… zaporu.
