Kaotičen. To je najprimernejša oznaka za promet na Tajskem. Večje ulice na otokih, kot sta Koh Samui in Koh Tao, so 24 ur na dan polne različnih prevoznih sredstev, pa naj gre za priljubljene male poltovornjake, luksuzne kombije, taksije, tuktuke ali skuterje. Prometna zgodba zase pa je Bangkok. Glede na to, da se cene goriva gibajo okoli 0,8 evra na liter, povprečni mesečni zaslužek pa okoli 400 evrov bruto, je število (dragih) vozil presenetljivo, kot znajo biti presenetljive (beri: visoke) cene prevozov na krajših razdaljah, pogosto višje, kot jih poznamo v Evropi. Ker so razdalje med turističnimi cilji precejšnje, je potovanje z letalom najhitrejša (in najdražja) opcija, medtem ko potovanju z avtobusom recite ne, saj boste kljub oznaki VIP bentili nad pomanjkanjem udobja.
Vozniški manevri kot kamikaze
Najbolj priljubljeno prevozno sredstvo na otokih je skuter. Čeprav naj bi v skladu z zakonom voznik moral imeti veljavno vozniško dovoljenje in nositi čelado, pa je večini to španska vas, nadzor policije je redek, zagrožene kazni vsega nekaj evrov prenizke. Mnogi, ki skuter najamejo, niso dovolj izkušeni, kar se pozna že pri zaviranju, ko uporabljajo zgolj zadnjo zavoro, sploh Tajci prednjo ignorirajo. Na otoku Koh Samui so ceste razmeroma nove in široke, premorejo celo odstavni pas za motorje. Ker pa je gostota prometa izjemna, je previdnost potrebna. Ključno vprašanje je, kje najeti skuter. Ponujajo ga tako rekoč za vsakim vogalom. Toda pozor, mnogi skuterji so neregistrirani. Pred najemom je treba tako preveriti zapisano z malimi črkami. Pogosto se namreč zgodi, da poskušajo lastniki skuterja služiti s turisti in jim ob vrnitvi zaračunajo takšne ali drugačne praske, ki naj bi med najemom nastale. Zato nikoli ne izročite potnega lista kot garancije, da boste skuter nepoškodovan vrnili. Če je le mogoče, se izognite tudi visoki varščini. Dnevni najem je vsega sedem evrov, če ste dober pogajalec ali pa ga najamete za daljše obdobje, lahko ceno prepolovite. Na otoku Koh Tao dileme, kje skuter najeti, ni bilo, vsa priporočila so namreč vodila k Oli's motorbike. »Prihajata iz Slovenije? Tam imam dobrega prijatelja,« pravi solastnik Oli, ki mu je pri ustanovitvi podjetja finančno pomagal kolega iz Švice. »Tale skuter je zadnji, ki mi je še ostal, smo razprodani,« je še pojasnil in nato v slovenščini povedal nekaj klasičnih fraz, kot so kako sta, dober dan in podobno. Vedeli smo, da se pri ceni ne pogaja, a nam je pojasnil, da nam ne bo zaračunal majhnih prask, tudi če bodo te nastale. Zadovoljil se je tudi s kopijo potnega lista, namesto varščine pa mu je bilo dovolj moje vozniško dovoljenje.
Pričakujte nepričakovano. Vozniške manevre, ki še najbolj spominjajo na kamikaze. Tudi zato smo se vsak dan, ki smo ga preživeli v enem kosu, zahvalili nekomu tam zgoraj. Z razlogom. Samo na Koh Samuiju v prometnih nesrečah izgubi življenje 30 ljudi na mesec, večina izmed njih je motoristov, Tajska pa je bila predlani po številu smrtnih žrtev na milijon prebivalcev (440) za Libijo druga najnevarnejša država na svetu. Velik problem je alkohol, ki je vzrok za 80 odstotkov vseh nesreč. Tudi zato smo se s skuterjem vozili počasi, le redko s hitrostjo več kot 30 km/h. Splošna omejitev na Koh Samuiju je 45 km/h in jo večina presenetljivo spoštuje. Kljub temu je vožnja zahtevna, razmere v prometu pa kaotične. Če niste vešči skuterja, vam preostanejo lokalni tuktuki, ki so na otokih predelani mali tovornjački, ali pa taksiji, ki pa so izredno dragi, večina se jih za ceno noče pogajati. Kljub temu velja, da če se kdo noče pogajati, najdeš koga drugega, ki se bo. »Osemsto bahtov (22 evrov, op. a.),« je neomajen taksist, ko mu omenimo, da potrebujemo približno 20-minutni prevoz do pomola na severu otoka. Iščemo dalje. Kmalu pride lokalni tuktuk. Vožnja v predelanem prostoru za tovor, kjer sta dve klopi za 12 ljudi, ni ravno udobna in tudi ne varna, a je zato polovico cenejša. Ko cesto zamenjamo za morje in zasedemo sedež na hitrem in prestižnem katamaranu (povratna vozovnica je stala ugodnih 30 evrov), ki povezuje otoka Koh Samui in Koh Tao, si ne predstavljamo, da nas kmalu čaka odisejada z nevihto na odprtem morju. Takšne razmere pa katamaranu niso blizu. Toliko prestrašenih ljudi in bruhanja nismo videli še nikoli, stevardi in stevardese pa so rutinsko delili vrečke. »Le kdaj bo konec?« si je mislilo dekle, ki je v eni roki držalo vrečko, v njenih očeh pa je bilo videti strah.
Cestna mreža je v zadnjem desetletju doživela posodobitev (načrtujejo kar 4500 kilometrov avtocest), predvsem v prestolnici Bangkok so sodobne, a plačljive avtoceste, število taksistov, ki se borijo za posel v desetmilijonskem mestu, pa je vrtoglavih 100.000. Na letališču vlada red, vzameš listek s svojo številko in nato poiščeš taksista. Ni gneče, vse poteka transparentno. Prevoz s taksijem je poceni glede na cene, ki veljajo na otokih, vozila imajo tudi taksimetre, zato ni negativnih presenečenj. »Prihajata s Koh Samuija? Pravijo, da je tam lepo, a si sam obiska ne morem privoščiti,« v polomljeni angleščini zaupa taksist, ki za enourno vožnjo z letališča zaračuna deset evrov, nekaj malega nas stanejo še cestnine. Ni pripet z varnostnim pasom, velik del časa se pogovarja po telefonu. Toliko taksijev na enem prostoru smo nazadnje videli v New Yorku. »Taksi je poceni, a si višjih cen zaradi konkurence ne moremo privoščiti,« še razlaga. In ta je izjemna, pa čeprav vožnja s tuktuki, predelanimi motorji, med turisti ni več tako priljubljena kot pred leti, saj so cene poskočile, turiste pa so streznile prehitra vožnja in nesreče. Tako je še največja konkurenca taksiju metro, ki ne pozna gneče, in pa vodni taksi, katerega adut je nizka cena prevoza v eno smer (vsega 40 centov).
