Mirko Džakula je imel že v mladosti, ko je na podeželju Bosne in Hercegovine odraščal v družbi živali, rad pse. Z njimi se je družil skoraj vse življenje, kajti vrsto let jih je šolal. A ne katere koli pse, temveč policijske. Že leta 1949 je bil ustanovljen oddelek, ki se ukvarja z vzgojo psov za potrebe policije. Tam je Džakula preživel dobršen del svoje poklicne poti. V času nekdanje Jugoslavije je delo opravljal v Podutiku, ob tem pa doživel marsikaj zanimivega.

Vsi psi niso bili primerni za delo policije, zato so nekateri romali v domove takratne politične elite, Staneta Dolanca, Staneta Kavčiča in drugih. »Policija za delo potrebuje zares agresivnega psa. Takšnega, ki bo ukrepal, ko bo od vodnika oddaljen 50, 60 metrov, medtem ko večina psov ukrepa le, ko je v bližini vodnika,« je dejal upokojenec, ki se danes ukvarja predvsem s sadjarstvom.

Titu je psa podaril Richard Burton

Politikom so dali manj agresivne pse – tega jim sicer niso povedali – takšne, ki so bili njihovi hišni ljubljenčki, a bi jih lahko tudi zaščitili, če bi bilo treba. »V mojih časih so bili psi po zakonu izenačeni s strelnim orožjem, s čimer se nisem strinjal. Menim, da bi morali biti izenačeni z gumijevko.« Sliši se kruto. Kakor da pes, ko mu dajo policijske naloge, ne bi bil več živo bitje. Džakula dodaja, da sam še zdaleč ni imel takšnega odnosa do kužkov, kot jim večkrat pravi.

»Psa ne moreš šolati, če te ne mara. Moraš ga imeti rad, on pa tebe. Glede tega se pri psu ne da goljufati, kajti pozna te v dušo. Najprej moraš navezati stik z njim, ponavadi s sprehodom in igro.« Njegov kolega Franček Šterman, velik ljubitelj psov in častni član Kinološkega društva Ljubljana, mu je prikimal. »Nekateri imajo v sebi čut, da zelo hitro spoznajo značaj psa in da se mu znajo prilagoditi, ampak taki so redki. Mirko je tak,« je polaskal prijatelju.

Džakula je bil zaradi svoje službe v stiku s številnimi partijskimi veljaki. A nikoli si ni mislil, da bo prišel tako blizu Josipu Brozu - Titu. »Šef me je poklical in rekel: Džakula, jutri greste na Brdo pri Kranju. Vprašal sem ga, kaj bom delal tam. Rekel je, da se bom verjetno srečal s Titom. Vprašal sem ga le še, kako naj bom oblečen, saj sem vedel, da ne mara vprašanj.« Naslednji dan ga je Tito res pričakal na Brdu pri Kranju. Džakula še danes ne ve, zakaj so prav njega izbrali, da je šolal Titovega psa, domneva, da je za to poskrbel Stane Dolanc. Ni učil katerega koli psa, ampak tistega, ki ga je maršalu podaril Richard Burton.

Ta je skupaj z Elizabeth Taylor v filmu Bitka na Sutjeski igral Tita. »Tito me nikoli ni sprejel sede, ampak je vedno vstal. Če je nekaj pil, je vedno tudi mene vprašal, ali bom kaj pil. Do mene je imel enak odnos kot do tujih državnikov. Nikoli nisem čutil, da bi name gledal kot na malega človeka.« Presenetilo ga je, da je Tito precej vedel o kinologiji, včasih pa sta ga skupaj z Jovanko povabila tudi na kosilo. Približno pol leta je šolal njegovega psa, kadar je v tem obdobju maršal prišel na Brdo, sta se vedno sestala.

Janez Drnovšek je imel rad bulmastife

To je le ena od prigod, ki jih je doživel s politiki. Bilo je še nekaj zanimivih. Na primer zgodba z Janezom Drnovškom, ki je bil prav tako ljubitelj štirinožcev. Nekdanji predsednik in premier Slovenije se je še v času, ko je bil predsednik jugoslovanskega predsedstva, preselil v protokolarni objekt v Murglah, v katerem je prej živel Dolanc. Nemudoma je opazil pasjo hišico. Zanimanje za pse ga je pripeljalo do Džakule. »Prišel je k nam v Podutik. Že takrat je bil zaljubljen v bulmastife.«

Neki obrtnik v Podutiku je imel bulmastifko, ki pa je bila zelo napadalna, poškodovala je več psov. »Drnovšek je hotel kupiti to psico, kar smo na vse načine želeli preprečiti. Lahko si predstavljate, kaj bi bilo, če bi njegov pes umoril kakega drugega psa. Ponujali smo mu nemške ovčarje, rotvajlerje in labradorce, ampak mu ni bil nobeden všeč.« Kasneje je Drnovšek le prišel do bulmastifa. Kupil ga je v Osijeku, vsa Slovenija ga je poznala pod imenom Artur. Džakula je bil že v pokoju, a je šel vseeno pogledat, v kakšnem stanju je Artur. »Pri enajstih ali dvanajstih mesecih je bil prestar, da bi ga lahko šolal, zato sem lahko le pogledal, kako je z njim. Ugotovil sem, da je vse v redu. Ni imel nobene agresije, ne aktivne ne pasivne.« Arturja je nasledil Brodi, tega pa Džakula ni poznal.