Začetek kratkoročnega zasuka v gospodarskih kazalcih je prinesel psihološki učinek ameriških volitev in obljube o novi ekonomski politiki, ki jih je predsednik Trump povzel v treh načelih. ZDA morajo obnoviti spodbude za nove privatne naložbe z zmanjšanjem davčnih obveznosti podjetij in podjetnikov, povečati se morajo javne naložbe na obrambnem področju in zmanjšati se mora regulacija finančnih institucij in podjetij. Optimizem na borzah je spodbudil naložbe v delnice in dvig delniških indeksov na rekordno raven. Obljubljeni koktajl ukrepov ekonomske politike seveda pomeni na kratek rok oživljanje domačega povpraševanja (kot je predlagal Keynes za izhod iz recesije) in dodatni pritok tujega kapitala na ameriško borzo. Tako bo prišlo hkrati do povečanja nominalnega BDP, povečanja proračunskega primanjkljaja in do oživljanja inflacije, kar bo povzročilo povišanje nominalnih obrestnih mer centralne banke in pritisk na krepitev dolarja. Kakšen bo srednjeročni neto učinek na ameriško gospodarstvo, bo odvisno od tega, kateri kanal ekonomske politike bo prevladal.
V Evropi, še posebej v območju evra, je oživljanje bolj posledica učinka odboja po dolgoletni recesiji in postopnega popuščanja restriktivne fiskalne politike ob še vedno zelo sproščeni denarni politiki. Za razliko od ZDA v območju evra ni mogoče govoriti o zavestni spremembi ekonomske politike, saj ta še vedno vztraja pri ekonomiji ponudbe, ki zahteva strukturne reforme na trgu dela, privatizacijo podjetij in razdolževanje podjetij in prebivalstva (podobno kot je Hayek videl pot očiščenja iz recesije). Tako Evropa zdaj preizkuša alternativno pot ekonomske politike glede na ZDA. Pri takšni politiki narašča plačilno-bilančni presežek evroobmočja, ne sproščajo pa se finančni presežki za nov investicijski ciklus, ampak jih fiskalna pravila usmerjajo v zmanjševanje javnega dolga do zasebnih upnikov. Namesto spodbujanja domačega povpraševanja se tako spodbuja rast vrednosti delnic na ameriških borzah.
Iskanje prave kombinacije instrumentov ekonomske politike za stabilno oživitev svetovnega gospodarstva je tako pogojeno z oceno, kaj je vzrok za tako počasno gospodarsko okrevanje po gospodarski krizi pred devetimi leti. Ali je to neustrezno globalno povpraševanje zaradi nizkih podjetniških naložb in posledično presežnega varčevanja ter neenakomerne porazdelitve dohodkov, ali pa rast zavira neustrezna ponudba zaradi padca rasti produktivnosti in delovno aktivnega prebivalstva. Nevtralna realna obrestna mera, ki naj bi pojasnila dolgoročno usklajenost naložb in varčevanja pri polni zaposlenosti, ko ni prisoten pritisk inflacije, pada že od osemdesetih let prejšnjega stoletja in še posebej po gospodarski krizi v letu 2008. To kaže na sistematičen primanjkljaj naložb tako v ZDA (obrestna mera je padla s treh odstotkov na 0,5 odstotka) kot tudi v območju evra (obrestna mera je padla od okoli dveh odstotkov na negativne vrednosti okoli 0,5 odstotka). Takšen presežek varčevanja gre z roko v roki z zmanjševanjem trendne rasti BDP, kar je posledica zmanjšanega povpraševanja po posojilnih skladih, ki bi zagotovili zadostne naložbe za hitrejšo gospodarsko rast. Povečuje se povpraševanje po varnih finančnih naložbah, kar so predvsem državni dolžniški papirji, saj obstaja velika negotovost glede prihodnjega razvoja svetovnega gospodarstva.
Če torej primerjamo spodbudne ekonomske podatke za ZDA in za območje evra v zadnjih mesecih ter nespodbudno gibanje investicijskega povpraševanja na daljši rok, lahko domnevamo, da gre kratkoročno predvsem za ciklično izboljšanje gospodarske klime, ne izboljšujejo pa se dolgoročni dejavniki rasti, kot so produktivnost, demografski dejavniki, položaj na trgu dela in nestabilna situacija v finančnem sistemu. Pomembno vprašanje je torej, kako povečati zaupanje med potencialnimi vlagatelji, da se bodo odločali za nove naložbene projekte, in zagotoviti spodbudno poslovno okolje, da bo vlaganje pravno in ekonomsko učinkovito.
Očitno drži pravilo, da se vrvi ne da potisniti, če je nihče ne vleče. Prvi pogoj za učinkovito delovanje trga in vzdržno gospodarsko rast v danih okoliščinah so najprej aktivni instrumenti politike povpraševanja, ki jim potem lahko sledijo ponudbe. Ker je svetovno gospodarstvo vedno bolj prepleteno in soodvisno, je dodatno potrebna tudi večja koordinacija ekonomskih politik med velikimi gospodarskimi silami. V območju evra ne bo več možno dolgo časa vztrajati pri konceptu ekonomske politike, ki se bo bistveno razlikoval od ameriškega koncepta. Doktrinarni spori, ki so bili prisotni v času svetovne gospodarske krize tridesetih let prejšnjega stoletja, so še kako aktualni tudi danes, ko se išče izhod za sedanje gospodarske težave. Zgodovina se ponavlja; upajmo, da ne kot farsa.
