Danes se vse operne hiše, ki so del javnega sektorja, povsod ubadajo s podobnimi težavami: so v veliko breme državnim oziroma kulturnim proračunom, zato morajo več razmišljati tudi o lastnem dobičku, predstave hitro izginjajo iz repertoarjev, ki niso dovolj pretehtani in ne reflektirajo več (sodobne) družbe. Posledično število obiskovalcev močno upada.
V Ljubljani pretekli dolg in prenova
Izjemi nista niti naši dve operni hiši. V SNG Opera in balet Ljubljana se že desetletje in več ukvarjajo s spremembami priliva javnega denarja. Za njimi je korenita prenova stavbe in gradnja prizidka, kjer pa po šestih letih dela še niso dokončana. Denar za prenovo je ministrstvo dalo prek posebnih postavk, sanacijo pa zdaj plačuje iz unovčenih garancij propadlih izvajalcev del.
Reševali so tudi večdesetletni dolg ustanove. Ministrstvo je zatrjevalo, da nosijo odgovornost za primanjkljaje (prejšnji) ravnatelji in direktorji, kar pa ni čisto res, saj nič manj niso bile odgovorne za stanje rdečih številk sistemske in prioritetne nedorečenosti ter politika sofinanciranja. Sedanji ravnatelj Peter Sotošek Štular je zagotovil, da so dolg s koncem leta 2016 pokrili. Najvišji dolg je znašal celo milijon evrov, delno sanirali pa so ga tudi Sotoškovi predhodniki.
Ljubljanska Opera je največji prejemnik državnih sredstev med javnimi kulturnimi ustanovami. Od ministrstva za kulturo so leta 2008 dobili 9,363.479 evrov, potem so dotacije narasle čez 10,000.000 evrov, pa spet upadle. Letos je predvidenih 9,643.597 evrov (glej tabelo).
Prilivi ne usihajo
V SNG Maribor so prilivi javnega denarja malce manjši kot v Ljubljani. Leta 2008 je država mariborski Operi namenila 6,908.836 evrov, nadaljnjih devet let so variirali v podobnih razmerjih kot v Ljubljani, letos pa naj bi dobili 7,843.622 evrov. Številke govorijo, da se obema hišama javni prilivi v zadnjih treh letih nekoliko povečujejo.
Zanimiv pokazatelj uspešnosti umetniških hiš so tudi premiere in ponovitve. V Ljubljani je število premier zadnjih deset let enako – to je šest premier v sezoni, štiri operne in dve baletni. Številke so identične tudi v Mariboru. Vsak si privošči tudi kakšno posebnost, denimo v Ljubljani letos postavljajo še mladinsko baletno predstavo (Peter in volk Sergeja Prokofjeva). Sicer pa v letošnji sezoni ponavljajo deset opernih predstav iz preteklih sezon in pet baletnih.
Toda v Mariboru so ponovili več predstav iz preteklih let kot v Ljubljani, lani recimo 17. »Da ohranjamo te številke, si pomagamo s koprodukcijami in opremljanjem uprizoritev iz fundusa, zaradi česar pa so predstave scensko in kostumsko revnejše,« sicer komentirajo statistiko v Mariboru.
Zaposlenost in prekarnost
Zaposlitvena politika je trd oreh za obe hiši. Nikjer ne zaposlujejo radi, če pa že, le pogodbeno. V obeh orkestrih bi potrebovali vsaj nekaj glasbenikov več, ravno tako primanjkuje zborovskih pevcev, medtem ko imajo redno zaposlenih solistov očitno povsod dovolj. V politiki zaposlovanja se umetniški hiši ne razlikujeta, obe prekarne delavce plačujeta iz lastnih prihodkov.
Očitno so v obeh hišah tudi nekateri problemi organizacije dela podobni, recimo nimajo dovolj korepetitorjev, plesnih pedagogov. Kadrovsko podhranjene v obeh hišah so tudi tehnične službe.
