Kako mlade naučiti osnovnih vojaških veščin

Od ljudi, ki so vsaj delno odgovorni za slabo stanje v SV, pričakujemo sanacijo tega, kar se mi zdi absurdno. Sramotno je za vse dosedanje vlade in ministre(-ice) za obrambo RS, da 25 let po osamosvojitvi nimamo vojaške akademije. S tem je politika pokazala, koliko ji je mar za strokovno kompetenten častniški kader, ki bi se lahko enakovredno pogovarjal s strukturami zavezništva Nato in tudi ustvaril dobro SV. Vojska kot sistem in vojskovanje (bojevanje) sta zelo resni zadevi in menim, da je skrajni čas, da to prevzamejo strokovno izobraženi kadri. Skozi zgodovino (tudi našo) smo bili priča dejstvu, da tudi priučeni vojaki in vojaški voditelji (častniki) lahko izbojujejo pomembne zmage, vendar mora vojska v miru delovati brez improvizacij. V SV je razvit sistem izobraževanja na raznih tečajih, šolah, pošiljanju častnikov na izobraževanje v tujino, pomembno pa se je zavedati, da to niti približno ne ustreza ravni univerzitetnega študija – vojaške akademije.

SV po nekaterih ocenah potrebuje od 40 do 50 častnikov na leto, kar je zadostna kritična masa za organizacijo univerzitetnega študija. V slovenskem znanstvenem prostoru imamo zadosti potenciala za organizacijo tovrstnega študija. Ustrezno akademsko izobražen častnik bo tudi lahko dvignil kakovost SV ter lažje načrtoval bodoči razvoj. To bi tudi zmanjšalo zmožnost zapletanja v bolj ali manj zgrešene naložbe (bolnišnica Role-2, modernizacija tankov T-55, osemkolesniki patria, nedorečena usoda letalstva in pomorske komponente SV), ki so posledica slabe strokovne presoje in izbire, pomanjkanja vizije. Ob tem se sprašujem tudi o upravičenosti obstoja študija obramboslovja na FDV. Ni mi povsem jasno, katera dela lahko opravlja danes obramboslovec in ali ga sploh potrebujemo.

Velika napaka je bila prehod na izključno poklicno vojsko. Za obrambo domovine nedvomno potrebujemo še neko drugega, številnejšo strukturo, ne glede na to, kako jo bomo poimenovali (teritorialna obramba, prostovoljna rezerva, žandarmerija, domovinska obramba).

Vsa sreča, da se tega zaveda tudi ministrica in da se izvajajo ukrepi za izboljšanje stanja. Po vsem tem menim, da je država oziroma politika pozabila na eno od svojih zelo pomembnih nalog, in sicer, kako izobraziti in usposobiti mladega državljana, da preživi napad na domovino, veliko naravno nesrečo (potres, poplava, požar, plaz ali ekološka katastrofa, jedrska, kemična, biološka itd.).

Strokovni in drugi javnosti zato ponujam svoj predlog možne rešitve.

Skupina vojaških, policijskih, gasilsko-reševalnih in drugih strokovnjakov bi morala napisati priročnik (učbenik), ki bi vseboval osnove veščin oboroženega boja, preživetja v naravi, ukrepanja v primeru naravnih, jedrskih in drugih nesreč. Priročnik ne bi smel imeti več kot 200 strani, moral bi biti brez ideološko-politične navlake ali zgodovine in vsebovati zgolj praktične veščine, napotke, smernice in ukrepanje v konkretnih situacijah. Vsi srednješolci bi to dobili na koncu drugega letnika šolanja, z nalogo, da temeljito preučijo in se ga tudi naučijo do konca srednješolskega šolanja, ko bi bilo izvedeno preverjanje znanja (najlažje pisno).

Zdravi moški in tudi ženske bi po končani srednješolski izobrazbi morali biti udeleženci v enomesečnem strokovnem praktičnem usposabljanju, ki bi lahko bilo v vojašnicah SV (približno tri tedne) in na terenu (en teden taborjenja). Po končanem enomesečnem urjenju in izobraževanju bi dobili generacijo mladih mož, ki bi vsaj malo izkusili vojaško življenje, bivanje v naravi, prišli v stik z osnovno pehotno oborožitvijo SV in tudi izvedli streljanje z bojnim strelivom. Najpomembneje je to, da bi bili usposobljeni za preživetje v kritičnih situacijah, ki jim jih lahko reši življenje. Verjetno bi ti mladi bili tudi baza, iz katere bi se lahko pozneje vključevali v katero od obrambnih varnostnih struktur. To je zgolj ideja, o kateri bi se dalo razpravljati, jasno pa je, da zahteva tudi določena finančna sredstva.

Kot veteran vojne leta 1991, ki se dobro zavedam, kako je, ko se tehnično bolje opremljenemu nasprotniku upiraš zgolj s pehotnim orožjem, apeliram na tiste, ki o tem odločajo, da omogočijo SV zadosti finančnih sredstev, da bo sicer maloštevilna vojska dobro opremljena in izurjena ter vsem nam v ponos. Kot poprečni državljan sem prepričan, da je glavna naloga vsakega ministra, ki je v bistvu politik, da zagotovi dovolj sredstev za nemoteno delovanje svojega resorja ter izvaja nadzor nad pošteno porabo tega denarja.

Politiki (ministri) naj razvoj stroke prepustijo strokovnjakom.