V Manifestu Juliana Rosefeldta, premierno prikazanem na nedavnem festivalu neodvisnega filma Sundance, dvakratna oskarjevka Cate Blanchett v vlogi razcapanega brezdomca stoji na strehi samotne, z grafiti porisane ruševine. Gleda v pusto, brezupno sivo daljavo pred sabo ter rjove odlomke iz različnih umetniških manifestov. Prizor so posneli na Teufelsbergu, berlinski vzpetini z nekdanjo prisluškovalno postajo, ki vsako leto privablja več obiskovalcev.
Tretjina vseh berlinskih ruševin na kupu
Pri tem je zanimiva že zgodovina 120-metrske vzpetine. Gre namreč za umeten hrib, ki je po drugi svetovni vojni nastal na ostankih napol dokončane nacistične vojaške šole. Te se ni dalo povsem razstreliti, pač pa so ruševinam – v pomanjkanju prostora na mestnih deponijah – več kot dvajset let in brez posebnega načrta pridajali nove. Do začetka sedemdesetih let so navozili 26 milijonov kubičnih metrov materiala, kar je tretjina ruševin vseh med vojno uničenih berlinskih hiš. Ta kup so posuli s peskom in zemljo ter na njem posadili okoli milijon dreves.
Že v petdesetih letih je Teufelsberg za potrebe prisluškovanja vzhodnemu bloku odkrila ameriška vojska. Postavila je mogočen objekt s petimi antenskimi kupolami, ki je bil iz varnostnih razlogov skoraj brez oken in ga je sprva uporabljala Nacionalna varnostna agencija (NSA), nato pa še druge ameriške (in tudi britanske) obveščevalne in varnostne službe. Arhive s prisluhi, ki so segali tudi do 700 kilometrov daleč in med drugim lovili pogovore centralnega komiteja Nemške socialistične stranke enotnosti (SED), naj bi v ZDA odprli leta 2022.
Največja galerija grafitov v Evropi
Kmalu po padcu berlinskega zidu so Američani zapustili postajo. Skoraj pet hektarjev veliko zemljišče je z objektom vred od mesta odkupila zasebna vlagateljska družba, ki je na Teufelsbergu želela postaviti hotel s kongresnim središčem, luksuzna stanovanja in vohunski muzej. A zaradi nasprotovanja okoljevarstvenikov iz tega ni bilo nič – lastnik pa je objavil stečaj. Z mestnim odlokom leta 2005 zemljišče naenkrat ni bilo več zazidljivo.
Po obdobju zapuščenosti in vsesplošnega vandalizma je Teufelsberg – na nekoliko drugačen način – zaživel šele leta 2010. Takratni zakupnik je območje očistil navlake in na njem zasnoval največjo galerijo grafitov v Evropi, ki se še vedno razvija. S tem je Teufelsberg dobil novo, še kompleksnejšo identiteto: sredi (umetno ustvarjene) narave je vzbrstela urbanost, skrivnostnost preteklosti je postala (za ceno osmih evrov, kolikor stane vstopnica) javno dostopna.
Kulisa za televizijske ekipe in turiste
Prisluškovalna postaja na Teufelsbergu poslej le še redko sameva. Vsak dan jo obiskujejo novinarji, televizijske in filmske ekipe (tam so snemali tudi nadaljevanko Berlin), ki ruševino izkoriščajo kot nekoliko »drugačno« kuliso za snemanje kulturnih prispevkov, in seveda turisti. Ti se lahko – na lastno odgovornost – po ozkih, zavitih in včasih kot v rogu temnih stopnicah povzpnejo na streho, od koder se ob lepem vremenu odpira čudovit panoramski pogled na Berlin: v levem kotu olimpijski stadion, v desnem televizijski stolp z Alexanderplatza. Za brezdomca iz Rosefeldtovega Manifesta tukaj nikakor ni več prostora.
