Oktobrska revolucija je povzročila enega najbolj ostrih prelomov v novejši zgodovini in vzpostavila povsem nov družbeni in ideološki ustroj ljudske oblasti pod okriljem komunistične partije. Po stoletjih monarhične oblasti je bila država do temeljev spremenjena, a proces tranzicije je bil dolgotrajen, travmatičen in krvav. Obletnico padca monarhije so v galeriji Kraljeve akademije umetnosti v Londonu obeležili z veliko razstavo Revolucija: Ruska umetnost 1917–1932, ki se osredotoča na vlogo umetnikov v soustvarjanju nove umetnosti za novega človeka v letih, ki so sledila prevratu. Predstavljena dela (večinoma) slavijo revolucionarni trenutek in gradnjo nove družbe.
V tem razburkanem obdobju so namreč številni napredni misleci in umetniki stopili na stran komunistov in se zavestno vključili v propagiranje nove države v nastajanju – Sovjetske zveze. A tega izbruha ustvarjalnosti ni mogoče podrobno razumeti zunaj konteksta prostora in časa. V veliki meri ima opraviti s prejšnjim neperspektivnim in totalitarnim carskim režimom, katerega represivni aparat je med februarskimi protesti ubil več kot tisoč demonstrantov, kar je bil (zgolj) eden od povodov, da so številni vplivni akterji tedanje družbe uvideli priložnost za temeljito prenovo okostenele fevdalne države.
Mobilizacija umetnikov
Nova oblast je omogočila, da so avantgardne prakse čez noč postale državna umetnost, in večina umetnikov je pristopila h gradnji nove kulturne krajine. Začetki ruske avantgarde sicer segajo že v čas pred in med prvo svetovno vojno, ko so na površje privrele radikalne ideje Kazimirja Maleviča in Vasilija Kandinskega, a leta 1917 se je pojavila utopična ideja, da je mogoče družbo in umetnost čez noč očistiti vseh tradicij in ju zgraditi povsem na novo. Nekateri ustvarjalci so se celo odrekli (neuporabni) likovni umetnosti v korist proletariata. Vladimir Tatlin je tako postal oblikovalec in konstruktor, ki je kreiral oblačila za delavce in snoval uporabne predmete, kot je na primer letatlin (1929–1932), osebno leteče vozilo na pedale za vsakdanjo uporabo, ki pa ni nikoli zares delovalo. V eni od soban razsežnega razstavišča je pod strop obešena rekonstrukcija tega modela, ki smotrno dopolni vrsto najrazličnejših del in dokumentov (slik, kipov, fotografij, filmov, plakatov, knjig in keramike) avtorjev, kot so El Lissitzky, Vsevolod Majerhold, Vladimir Majakovsky, Lyubov Popova in Kliment Redko.
Dobesedna propaganda
A partijski funkcionarji, ki so podpirali ideje avantgardnih umetnikov, so propagando potrebovali tudi v bolj neposredni in popularni obliki. Čeprav prvo desetletje po revoluciji velja za obdobje prevlade progresivnih praks, je vzporedno z njimi sobivala klasična umetnost, kasneje poimenovana socialistični realizem, ki se je naslonila na tradicijo akademskega realizma 19. stoletja. Slikar Isaak Brodsky je denimo od začetka revolucije ustvarjal slavilne portrete zaslužnih voditeljev in idealizirane zgodovinske alegorije, ki so nedvoumno in učinkovito nagovarjali tiho večino, kmečko populacijo, ki je bila ključnega pomena za zmago v brutalni državljanski vojni (1917–1922).
S smrtjo Lenina leta 1924 in nastopom Stalina se je situacija v sicer relativno hitro napredujoči državi spremenila, saj je režim postajal vse bolj netoleranten do drugače mislečih. Revolucionarni zagon se je počasi izgubljal, mnogi ustvarjalci pa so izkazali razočaranje nad novo doktrino, ko je bil leta 1934 kot edina dovoljena javna umetnost ustoličen socialistični realizem. To je pomenilo konec sanj radikalnih umetnikov o novem svetu, osvobojenem vsega starega. A izrazito interdisciplinarna sovjetska umetnost je tik pred, med in dobro desetletje po revoluciji pustila neizmeren pečat na globalni ravni. To obdobje zato nedvomno pomeni najradikalnejši prelom v umetnosti 20. stoletja, pa čeprav (ali ravno zaradi tega) so umetniki takrat delovali v izjemno specifičnih družbenih in produkcijskih pogojih.
