Napovedi o oskarjevskih zmagovalcih je bilo v dnevih pred podelitvijo malo morje, nihče pa ni mogel predvideti, da se bo letošnja podelitev vpisala v zgodovino zaradi napačne razglasitve glavnega zmagovalca – najboljšega filma. Trenutek, v katerem je Warren Beatty zmedeno pogledoval v kuverto in jo nato, kot da bi se hotel otresti odgovornosti, potisnil v roke Faye Dunaway, je bil nepozaben, še bolj pa to, kar je sledilo. »Zmagovalec je Dežela La La!« je vzkliknila igralka in z Beattyjem na odru sprejela ekipo muzikala, dokler niso spoznali, da je na kipcih za najboljši film vgraviran napis Moonlight (Mesečina). In da je bilo na listu, na katerem je pisalo La La Land (Dežela La La), pripisano še ime Emma Stone.
Zmešnjavo z napačno kuverto so športno prenesli tako eni kot drugi, TV-gledalci so si po več kot treh urah lahko rekli, da je bilo vredno vztrajati pred zasloni, mediji pa so si naslednji dan dali duška na račun debakla in tega, kaj je privedlo do njega. »Ali ni bil to najbolj nor oskarjevski trenutek vseh časov?« se je v zaodrju med poziranjem s kipcem za najboljšo žensko vlogo pred novinarji zabavala Emma Stone, režiser Mesečine Barry Jenkins pa je ostal brez besed. Skoraj. Ko jih je končno našel, je dejal: »Zadnjih 20 minut mojega življenja je bilo norih… Nesrečno je, kako so se stvari odvile, ampak prekleto, dobili smo nagrado za najboljši film!«
Ob kuvertah še zmedaz živimi in mrtvimi
Če ne bi bilo kuvertarske kolobocije, bi letošnja podelitev hitro zdrsela v pozabo. No, razen za avstralsko producentko Jan Chapman, ki se je zagledala v videokolažu, posvečenem preminulim filmskim ustvarjalcem, ko so ob resnično umrli avstralski kostumografinji Janet Patterson pomotoma objavili njeno fotografijo. »Bila sem iz sebe,« je Chapmanova v urah, ki so sledile, v šoku sporočila reviji Variety in pribila: »Sem živa in zdrava in dejavna producentka.«
Da, bil je večer obratov, a ne ko gre za dobitnike nagrad, saj presenečenj razen tega, da je oskarja za film namesto Dežele La La prejela Mesečina, praktično ni bilo. Damien Chazelle se je namesto nagrade za najboljši film potolažil s tem, da je pri 32 letih postal najmlajši dobitnik oskarja za režijo, Hollywood pa se je odkupil tudi temnopoltim. Medtem ko je leto 2016 ostalo zapisano po belini oziroma tem, da ni bil nominiran noben predstavnik manjšine, je bila letos slika popolnoma drugačna. Ukrep akademije, ki je v minulem letu pod svojo streho povabila 683 novih članov, se je izkazal za dobro rešitev, rezultat pa je bil naslednji: poleg Mesečine, ki spremlja odraščanje geja v revni afroameriški skupnosti, sta kipec dobila še dva temnopolta igralca, Viola Davis za stransko vlogo v Fences in Mahershala Ali za stransko vlogo v Mesečini, s čimer je postal tudi prvi musliman, nagrajen z oskarjem za igro. Davisova bi sicer, so se strinjali novinarji, morala dobiti oskarja za glavno žensko vlogo, saj je v kadru skoraj celotni dve uri filma, a so jo strpali v stransko kategorijo, ker v glavni nagrade ne bi dobila. Tako odprt Hollywood še ni, so ugotavljali poznavalci, to pa dokazuje tudi zgodovina. Prvi temnopolti igralec, ki je dobil oskarja za glavno vlogo, je bil Sidney Poitier leta 1963, nato pa vse do Denzla Washingtona leta 2001 nihče več. Washingtonu sta sledila samo še Jamie Foxx in Forest Whitaker, pri ženskah pa je bilo še slabše. Edina, ki ga je dobila za glavno žensko vlogo, je bila Halle Berry leta 2001.
Proti Trumpu z nagrajenim iranskim filmom
Mnenja o tem, koliko je pri nagrajevanju Mesečine šlo za politično, protitrumpovsko sporočilo, so bila različna, vsi pa so se strinjali, da je bila zgodba takšna pri oskarju za najboljši tuji film, ki ga je prejel iranski režiser Asghar Farhadi za Trgovskega potnika. Namesto Farhadija, ki je v nasprotju z letom 2012, ko je prišel po svojega prvega oskarja (za Ločitev), tokrat bojkotiral podelitev, je nagrado prevzela iransko-ameriška inženirka Anousheh Ansari. »Odsoten sem iz spoštovanja do ljudi iz moje države in drugih šestih držav, prizadetih z nehumanim zakonom, ki prepoveduje vstop imigrantom v ZDA,« je prek nje sporočil Farhadi, slišalo pa ga je več kot 225 držav, ki so prenašale podelitev. Oziroma »225 držav, ki nas zdaj sovražijo«, kot je dejal voditelj podelitve oskarjev Jimmy Kimmel. Kimmel se v politiko razen uvodnega monologa in tvita Donaldu Trumpu, ali je pokonci, ni spuščal pretirano, a se mu niti ni bilo treba. Tokrat so več kot besede povedale nagrajene slike.
