Iztok Kovač, koreograf in umetniški vodja Centra kulture Španski borci: Stabilne razmere za ustvarjanje so izjemno dragocene

»Želim si, da bi program celotne sezone 2017/2018 oblikovali v sodelovanju z nekdanjimi umetniškimi sodelavci zavoda EN-KNAP, vseh je več kot štiristo. Ni še jasno, v kolikšni meri se nam bo to finančno izšlo, vsekakor pa je zanimivo, koliko ljudi z vsega sveta se je v preteklosti sprehodilo skozi razmeroma mlado nevladno organizacijo iz Slovenije – in v kaj so se pozneje razvili,« se nasmehne.

Osnovni razlog je bil ta, da smo v okviru zavoda EN-KNAP vse od začetka delovali projektno, česar sem se po štirinajstih letih naveličal. Saj si predstavljate – pripraviš avdicijo, praviloma mednarodno, izbereš zasedbo, nato z njo narediš predstavo, po premieri pa se sodelujoči razidejo vsak na svoj konec. Za morebitno ponovitev v Londonu ali kje drugje smo se čez čas spet zbrali in predstavo bolj ali manj učinkovito vedno znova sestavljali. Takšen način dela me je po vseh teh letih vedno bolj utrujal in začutil sem, da je treba poiskati novo obliko delovanja, ki bo imela neko bolj dolgoročno perspektivo. Tako sem se odločil za stalno skupino, v kateri bi plesalci skozi različne projekte ostali dlje časa, delalo pa bi se lahko bolj sistematično in kontinuirano. Odločitev je bila intuitivna, pravzaprav nismo niti natanko vedeli, v kaj se spuščamo. Takrat si ne bi mogel niti predstavljati, da bo naš repertoar nekega dne tako obsežen in hkrati raznolik – trenutno imamo na voljo enajst živih predstav, ki jih lahko takoj odigramo kjer koli doma ali po svetu.

Za pripravo predstave nista bila več na voljo samo dva meseca, ampak smo jo lahko sočasno z drugimi vzporednimi projekti razvijali celo leto, če je bilo to potrebno. Lahko smo jo odigrali večkrat, ker je bila zasedba pač zbrana, s tem so se medsebojno prenašali znanje in določeni delovni principi. Se je pa že zelo hitro pokazalo, da nočem, da EnKnapGroup postane »skupina Iztoka Kovača«; razvila se je v organizem, ki je v sodelovanju z različnimi koreografi in režiserji sposoben sila raznovrstnih izrazov ter odrskih jezikov, na kar sem še posebej ponosen.

Na avdicijah sem bil vedno pozoren na vrsto stvari, ne le na to, kako je nekdo tehnično oziroma izvajalsko spreten. Za skupino je na primer zelo pomembno tudi to, ali bodo pogoji, ki jih ponujamo plesalcem, nekomu ustrezali tudi čez leto ali dve; hkrati smo iskali ljudi, ki ne bi zgolj sledili starejšim članom, temveč bi v zasedbo prinesli nekaj novega, neko posebno iskro, ki bo popeljala naprej tudi druge. Izrazito zaželeni potezi sta tudi komunikativnost in občutek za kolektiv, o novih članih pa se odločamo skupaj s plesalci in vodjo vaj.

Za nas je bila to resnična sreča, saj smo že zelo kmalu začutili nujo po stalnem prostoru za vsakodnevne vaje in za pripravo predstav, katerih število je skokovito naraščalo. S prevzemom upravljanja Španskih borcev leta 2009 smo vse to dobili na enem mestu.

Tudi brez tega bi najbrž lahko delovali: v nekem prostoru bi pač vadili, predstave pa bi igrali drugje. Pred tem je bila moj matični oder Linhartova dvorana Cankarjevega doma, kjer smo do leta 2007 premierno prikazali večino naših produkcij. Gotovo pa je to, da imaš na razpolago lastno dvorano, izjemna prednost, ki ti omogoča bistveno boljše pogoje dela – predstava vseskozi nastaja v prostoru, kjer bo tudi odigrana, lahko si vzameš več časa, če ga potrebuješ, ni se ti treba toliko prilagajati. Vse to se potem odraža v kakovosti uprizoritve. Lasten prostor ti daje določeno stabilnost, ne samo pri tvojem delu, ampak tudi pri dogovorih s partnerji, projekte lahko načrtuješ in se ob tem ne sprašuješ, ali ti bo uspelo izpeljati dogovorjeno. To je izredno dragoceno.

Tudi mi smo potrebovali nekaj časa, da smo ugotovili, koliko predstav je na domicilnem odru smiselno odigrati.

Lani smo imeli več kot 600 dogodkov ter okoli 45.000 obiskovalcev, in sicer že drugo leto po vrsti. Verjamem, da je to v veliki meri posledica stabilne in prepoznavne programske politike. Vsako leto imamo še več kot dvajset partnerjev, ki jih izberemo na javnem razpisu in pripravljajo svoje programe. Pomembni pa so tudi naši programi kulturne vzgoje in različni prijemi razvoja občinstva. To si nevladne organizacije, vpete v boj za sprotno preživetje, pri nas težko privoščijo, gre za dolgoročne procese, kjer se rezultati pokažejo šele čez nekaj let.

Še vedno se mi zdi škandalozno, da je neka zvrst umetnosti, ki je živa, kakovostna in mednarodno tako izrazito vpeta, prepuščena zasebni pobudi. Vsaka resna država bi področje nekako zaščitila in sistematično uredila, tudi z osrednjo javno institucijo. Sam sem skupino takrat ustanovil iz nuje, saj se skozi projektno delo nisem mogel več razvijati, ne pa zato, ker bi hotel imeti svoj ansambel. In zdelo se mi je, da bi lahko z njo pokazal na neki princip delovanja, ki bi ga lahko v prihodnosti dodatno razvila nacionalna ustanova, ki bi ponujala redne zaposlitve in perspektivo tistim, ki se s plesom ukvarjajo. Šele tako bi se po mojem mnenju področje oblikovalo kot celota, od izobraževanja do produkcije.

Nisem prepričan, da se je na slovenski plesni sceni kaj bistvenega premaknilo. Velika priložnost je bila zamujena pred leti, ko so samo nekaj mesecev po ustanovitvi ukinili Center za sodobni ples; to je bil nemara res čas varčevanja v javnem sektorju in združevanja ministrstev, toda tudi znotraj plesne scene so obstajali različni pogledi na smiselnost takšnega centra. Takrat bi se v širšem kontekstu stvari lahko premaknile, vendar se na žalost niso. Kajti šele institucionalizirana stabilnost lahko omogoči resničen razvoj področja.