Za nekatere predele mesta se zdi, da se je tam čas ustavil. Med takimi je gotovo osrednji del Zelene jame, stanovanjsko-industrijskega predela med Savskim naseljem, dolenjsko železnico in Pokopališko ulico. Pročelje tega mestnega predela so industrijski objekti, začenši z markantnim starim poslopjem Kolinske, v notranjosti pa se stiskajo stanovanjske hiše, večinoma zrasle pred drugo svetovno vojno, sedaj pa lično obnovljene. Znotraj starega dela naselja je še vedno neke vrste vaški občutek, kar verjetno izhaja iz tega, da je bilo Zelenojamsko zamestje, kot jo je imenoval pisatelj Marjan Rožanc, že od svojega nastanka – in prav zaradi svojega nastanka – trdno povezana skupnost. Rožanc je živel na Bezenškovi ulici in Zelena jama je osrednje okolje številnih njegovih povesti.
Zelena jama, ki se imenuje po nekdanji veliki gramoznici, je začela nastajati v popotresnem obdobju Ljubljane, ko se je zaradi večjih možnosti zaposlovanja iz podeželja v mesto preselilo veliko ljudi. Zato so tako imenovane Dolge njive kmetov iz Vodmata pozidali sprva z železničarsko kolonijo, za katero so bile značilne pritlične enostanovanjske hiše, ki se jih še vedno lahko zazna v ogrodjih sedanjih kasneje dozidanih hiš. Naselje se je začelo graditi ob sedanji Kavčičevi ulici, nato pa se je širilo na vse strani. Kasneje po vojni so začeli znotraj Zelene jame graditi tudi bloke, kar je pred leti doseglo višek v naselju Atrium na obrobju Zelene jame.
Pozabljeni kipar slovenske moderne
Toda Bernekerjeva ulica še ima šarm stare Zelene jame z nizkimi enodružinskimi hišami, obkroženimi z vrtovi. Tik pred drugo svetovno vojno in pet let po njegovi smrti so jo leta 1937 poimenovali po kiparju slovenske moderne Francu Bernekerju. Ulica poteka od ulice Ob zeleni jami do Pečarjeve ulice. Franc Berneker je širši publiki najbolj znan po spomeniku Primožu Trubarju, ki stoji nasproti Moderne galerije v Tivoliju. Pravzaprav je znan kip, ne pa njegov kipar.
Berneker se je kot nezakonski sin rodil na Koroškem in je že kmalu pokazal umetniško žilico. Najprej se je izobraževal pri pozlatarju v Celju, nato je delal v zvonarni v Innsbrucku, nazadnje so ga sprejeli na umetniško šolo na Dunaju. Na Dunaju je bilo njegovo najbolj ustvarjalno obdobje, tedaj je leta 1908 nastal tudi Trubarjev spomenik. Preživljal se je z naročili za kiparske portrete, veliko pa so prispevali tudi dobrotniki in meceni, a bil je bolj znan na Dunaju kot v Sloveniji. Šele ko se je leta 1900 prijavil na natečaj za Prešernov spomenik v Ljubljani in za svoj osnutek osvojil priznanje, je nase opozoril tudi v domovini. Rihard Jakopič ga je zelo cenil in Berneker je zanj izdelal kip z naslovom Naplavljenec. Bernekerjev moto pri kiparjenju je bil »mrtvi material oživiti, tako da postane življenje, kakor ga vidim«.
Na Pohorju pobiral ostanke marmorja
Jakopič pa mu je napovedal trnovo pot. Kar se je uresničilo že čez pet let, ko so ga z izbruhom prve svetovne vojne poklicali v avstrijsko vojsko. Po vojni in razpadu monarhije se ni mogel vrniti na Dunaj, zato je odšel v Ljubljano. Okolje province pa ga ni sprejelo, ni dobival naročil in preživljali so ga sorodniki na Koroškem. Na Pohorju je pobiral ostanke marmorja, da je kljub vsemu še kaj izklesal. Recimo, da je doživel tipično usodo umetnika slovenske moderne – bil je reven, osamljen in pozabljen. 16. maja 1932 je umrl v eni izmed dvoran Narodne galerije, ki sicer hrani večino njegove zapuščine.
