Pa poglejmo, kam smo s turizmom želeli priti in kam smo v štirih letih prišli. Do konca leta 2016 naj bi prilive iz tujskega turizma povišali na tri milijarde evrov. Izhodiščno leto je bilo 2011 z 1,97 milijarde evrov, zdaj smo pri 2,35 milijarde. Imeli naj bi vsaj 65-odstotno zasedenost hotelskih zmogljivosti, trenutno je 56-odstotna. Slovenija naj bi na lestvici konkurenčnosti, ki jo izračunava Svetovni gospodarski forum, vsako leto napredovala za eno mesto. Od leta 2011 si je položaj poslabšala za tri mesta. Za promocijo in trženje turizma naj bi šlo vsako leto 20 odstotkov več denarja. Letos bi ga moralo biti na voljo 17,2 milijona, smo pri dobrih 12 milijonih, potem ko je Janševa vlada v letu sprejetja turistične strategije proračun za promocijo zmanjšala za polovico. Tudi po letalski dostopnosti Slovenije močno zaostajamo za strateškimi cilji iz leta 2012, po katerih naj bi v štirih letih dobili deset novih rednih letalskih povezav (leta 2011 jih je bilo 32, danes jih imamo 29 poleti in 22 pozimi).
Če se ozremo k sosedom, se zdi, kot da je Slovenija podpisala sporazum z okoljevarstveno organizacijo Greenpeace, da na svojem ozemlju ne bo dovolila onesnaževanja s pristajanjem in vzletanjem letal, tako malo zračnih povezav imamo s svetom. A še tam, kjer so, se rado zatakne. To najbolje vedo tisti, ki z nacionalnim prevoznikom v lasti tujega investicijskega sklada pogosto službeno potujejo v Bruselj. Včasih komaj ujamejo kosilo, ki sledi sestanku. Za vozovnico plačajo skoraj petsto evrov, potem pa sestanek zamudijo. No, pametne države svoje uradnike pošljejo v Bruselj že dan pred dogodkom. Točno se namreč ve, v kateri lokal je treba zaviti, da srečaš koga iz evropske komisije in pri njem ob pivu ali ocvrtem krompirčku malce polobiraš. Tudi o teranu, če je treba.
Toda lobiranje nam ne gre najbolje od rok. To leto se je Sloveniji obetal kapitalen letalski ulov. Na Brniku naj bi pristajala ugledna družba Emirates. Minister Počivalšek je šel v Dubaj na pogovore o tem z vsem haremom, kar ga je premogel njegov kabinet, a tudi zračno oblečene dame niso bile dovolj za sklenitev zračnega posla. Družba Emirates bo letela v Zagreb, ne v Ljubljano.
Je pa zato Hrvaška priletela v Slovenijo. Ne sicer njena letalska družba, ampak turistični ekspert Miroslav Dragičević, ki je nosilni steber ekipe za pripravo nove slovenske turistične strategije. Hrvaška noče slišati za arbitražni sporazum, priposestvovala si je teran, zlobirala pridobitev Michelinove gastronomske zvezdice, letalskega prevoznika Emirates je preusmerila na svoje letališče, za nameček nas prehiteva s svojimi nekoč vaškimi letališči (Pulj, Osijek, Zadar…), letalske goste z drugih celin pa v slovenske turistične bisere, kot sta Bled in Postojnska jama, povečini vozijo njene turistične agencije in služijo z njimi.
Hrvat Dragičević je prišel kot naročen, da razkrije, kako naj se slovenski turizem, ki nima denarja niti za pošteno oglaševanje, kaj šele za obnovo socialističnih hotelov, približa hrvaškemu. Če tega ne bo storil, ima Slovenija še eno skrito orožje – zunanjega ministra Karla Erjavca. Tistih nekaj milijonov turistov, kolikor jih vsako leto skozi Slovenijo potuje na hrvaški Jadran, bo, kot je že zažugal za primer morebitnega hrvaškega nespoštovanja arbitražnega sporazuma, pač zadržal pri nas. S turistično strategijo ali brez nje.
