Amerika tvega, da bo zdrsnila v novo dobo neznanja, je v svojem komentarju za Washington Post 30. januarja 2015 napisal Mark Lynas. [1] Povod za njegovo črnogledost so bili rezultati ankete PewResearch,[2] objavljeni dan prej.
PewResearch je med člani AAAS (American Association for the Advancement of Science) kot zastopniki znanosti in med splošno javnostjo izvedel anketo o odnosu do pomembnejših znanstvenih tem. Rezultati so pokazali precejšnje neskladje pri nekaterih vprašanjih, še posebej pri naslednjem:
1. cepljenje proti nevarnim nalezljivim boleznim bi moralo biti obvezno: tako meni 86 odstotkov vprašanih članov AAAS in 68 odstotkov ameriške javnosti;
2. evolucija: 98 odstotkov članov AAAS meni, da so se ljudje razvili iz nižjih živali, v primerjavi s 65 odstotki javnosti;
3. globalno ogrevanje/podnebne spremembe: 87 odstotkov članov AAAS trdi, da so posledica človeških dejavnosti, le 50 odstotkov javnosti jim pritrjuje;
4. varnost gensko spremenjene hrane: 88 odstotkov članov AAAS meni, da je varna, a le 37 odstotkov javnosti se strinja.
Mediji so rezultate najpogosteje predstavili kot nestrinjanje med javnostjo in znanstveniki, čeprav niso vsi člani AAAS znanstveniki, niti niso vsi ameriški znanstveniki člani AAAS. Mark Lynas in skoraj vsi mediji so na podlagi očitne razlike med javnim in znanstvenim mnenjem naredili sklep, da postajamo (no, vsaj Američani) vse bolj nerazumni.
Zanimiva podrobnost je, da je Mark Lynas sicer znan kot zelo zavzet okoljevarstveni novinar, in še nedolgo tega je tudi sam pisal članke proti gensko spremenjeni hrani, a je doživel razsvetljenje[3]; še vedno pa je ideološki zagovornik teze o antropogenem globalnem ogrevanju – a morda bo razsvetljenje o tej temi še doživel.
Bolj skrb vzbujajoče je, da Lynas in mnogi mediji večinsko mnenje vprašanih znanstvenikov enačijo z znanstveno pravilnostjo. To seveda niti približno ni res, prav nasprotno: večina znanstvenega znanja, ki danes velja za najbolj zanesljivo, se je prvotno pojavila kot skrajnost v nasprotju z večinskim mnenjem takratnih znanstvenikov. Nikolaj Kopernik in Galileo Galilei, Georges-Louis Leclerc, Charles Darwin, Gregor Mendel, Louis Pateur, Alfred Wegener, Barry Marshall in Robin Warren… so bili v svojem času heretiki, proti katerim je grmela večina takratne znanosti. Dejansko je trditev tipa »večina (znanstvenikov) verjame, da…« logična napaka »argument večine« s prvotnim latinskim imenom argumentum ad populum, saj so že antični Rimljani vedeli, da logično ne drži.
Komu javnost ne verjame?
Ista anketa PewResearch, ki pomeni osnovo za zaskrbljenost Marka Lynasa in mnogih medijev, je ugotovila tudi to, da:
1. 79 odstotkov odraslih anketirancev meni, da so znanstveni rezultati večini ljudi olajšali življenje;
2. večina meni, da je imela znanost pretežno pozitiven učinek na zdravstveno varstvo (79 odstotkov), hrano (62 odstotkov) in okolje (62 odstotkov);
3. 71 odstotkov odraslih anketirancev meni, da se vlaganje v temeljno znanost dolgoročno vedno izplača, 72 odstotkov enako meni za vlaganje v tehnološki razvoj.
Taki rezultati bi bili težko osnova za sklep, da (ameriška) javnost ne verjame znanosti. Če se javno mnenje ne sklada z večinskim mnenjem članov AAAS (predpostavimo, da ti predstavljajo mnenje znanstvenikov), lahko iz tega sklepamo le, da se javnost iz različnih razlogov ne strinja z medijsko najbolj poudarjenimi mnenji znanstvenikov. In v preteklih sestavkih iz te serije smo navedli vrsto razlogov, zakaj posameznim znanstvenikom ne gre vedno zaupati na besedo, ne glede na to, kako so njihove trditve medijsko razvpite.
A bolj skrb vzbujajoče je, da je z vidika današnje družbene ideologije vsaj eno od »protiznanstvenih« stališč javnosti iz ankete PewResearch celo racionalno.
Nikakršnega dvoma ni, da je človeštvo prav z obveznim, splošnim cepljenjem bistveno zmanjšalo pogostost nekdaj zelo razširjenih in pogosto smrtonosnih obolenj: črnih koz, otroške paralize, davice, mumpsa, tuberkuloze, ošpic… Vendar to ne pomeni, da je bilo nekoč ali da je danes cepljenje brez tveganja. Naj takoj poudarim, da v nadaljevanju navajam le tveganja, ki jih je mogoče potrditi z eksperimentalnimi podatki in znanstvenimi članki – ne pa izmišljenih strahov, kot je trditev, da cepivo MMR (proti ošpicam, mumpsu in rdečkam) povzroča avtizem[5] (ta trditev se namreč še vedno pojavlja v »obvestilih«, ki priporočajo zavračanje cepljenja, čeprav je bil edini znanstveni članek, ki je to trdil, zaradi resnih metodoloških napak raziskave uradno umaknjen).[6,7]
Na primer, pri cepljenju proti črnim kozam so lahko stranski učinki od slabega počutja in alergičnega srbenja do življenjsko nevarnih, kot je postvakcinalni encefalitis; smrtno nevarni stranski učinki prizadenejo najmanj eno osebo na dva milijona cepljenih.[8]
Verodostojni viri poudarjajo, da je tveganje pri cepljenju proti otroški paralizi zelo majhno, vendar ni nično.[9] Iz študije,[10] ki je sledila cepljenju na Finskem leta 1985, lahko razberemo, da so štirje pacienti (od 1,17 milijona cepljenih) zboleli za nevarnim sindromom Guillain-Barré.[11] Nasploh je v znanstveni literaturi mogoče prebrati, da obstaja tveganje sindroma Guillain-Barré pri vsakem cepljenju, čeprav je za različna cepiva zelo različno;[12] zdi se, da je lahko tveganje najvišje pri cepljenju proti gripi.[13,14]
Podobna majhna tveganja bi našli pri vseh cepljenjih. Dejansko so zanemarljiva v primerjavi s tveganji, ki jih vsak dan prevzemamo brez posebnega razmišljanja, hkrati pa so tveganja v primeru okužbe mnogo hujša.
Ampak – kolikšno je tveganje okužbe danes?
Leta 1980 je Svetovna zdravstvena organizacija (WHO) uradno objavila, da so črne koze iztrebljene.[15]
V letu 2013 je WHO po vsem svetu naštela 416 primerov otroške paralize.[16] Konec leta 2013 je na Zemlji živelo 7.162,119.434 ljudi, pojavnost okužbe z otroško paralizo je bila torej en primer na 17,216.633.
Morda črne koze in otroška paraliza nista najboljša primera, saj je prva bolezen že uradno iztrebljena, druga pa je blizu. Poglejmo še bolj aktualen primer.
Leta 2014 so v ZDA zaznali povečano število primerov ošpic, kar so mediji razglasili kar za epidemijo: odkrili so 644 okužb, daleč največ po letu 2000. [17]Po podatkih CDC (United States Centers for Disease Control and Prevention) je v razvitih državah smrtnost zaradi ošpic največ dva primera na 1000 obolelih.[18] Če torej statistično tveganje smrti zaradi ošpic izračunamo na podlagi podatka, da v ZDA živi 320 milijonov ljudi (torej potencialnih žrtev), dobimo razmerje 1 : 248,447.205.
Po drugi strani lahko v uradnih dokumentih CDC najdemo navedbe, da je med možnimi tveganji pri cepljenju z vakcino MMR (proti ošpicam, mumpsu in rdečkam) tudi sindrom ITP, ki zniža sposobnost strjevanja krvi in se pojavi v enem primeru med 40.000 cepljenimi ljudmi.[19] ITP pri 0,5–1 odstotku obolelih otrok povzroči možgansko krvavitev in polovica takih primerov se konča s smrtjo.[20] Če torej izračunamo najmanjše možno tveganje smrti zaradi ITP kot posledico cepljenja z najpogostejšo vakcino MMR, dobimo razmerje 1 : 16,000.000. Ta statistična verjetnost je 15-krat večja tiste, da bo umrl zaradi ošpic!
Seveda se lahko prav globalnim akcijam obveznega cepljenja zahvalimo, da nas nekoč razširjene in nevarne bolezni danes ne ogrožajo več. Ampak danes je verjetnost okužbe s temi boleznimi v razvitem svetu tako majhna, da je tveganje cepljenja dejansko večje. Racionalna odločitev, v skladu s celo uzakonjenim načelom previdnosti,[21,22] je torej zavračanje cepljenja.
Racionalna, vendar sebična: kajti vsak posameznik, ki ni cepljen, je lahko tarča okužbe in prenašalec. Cepljenje proti nevarnim boleznim, ki so v našem svetu skoraj ali povsem izginile, je torej koristno za družbo, čeprav lahko poveča tveganje za posameznika. Vendar živimo v globalnem ekonomskem sistemu, ki poveličuje sebičnost in jo postavlja nad kakršnokoli skupno družbeno korist. In v takem sistemu je – žal – lahko zavračanje cepljenja racionalna odločitev.
In potem še mediji
Postalo je že kar običajno, da za širjenje vsakovrstnih teorij zarote, psevdoznanstvenih trditev in izmišljenih zgodb krivimo internet. A to je neutemeljeno: v profit ali politično propagando usmerjeni mediji so vedno objavljali za lase privlečene zgodbe, saj jim je to prinašalo pozornost. Na primer, iz začetka zgodovine časopisov je znana zgodba o ameriškem piscu Edgarju Allanu Poeju, ki je kot novinar časopisa New York Sun od aprila 1844 objavil celo serijo »poročil« o tem, kako so ljudje z balonom pristali na Mesecu in kaj so tam odkrivali[23]; in podobnih primerov je še veliko.
Kadar gre za denar, položaj, vpliv, ugled ali samo za vzbujanje pozornosti, je resnica pač drugorazrednega pomena. Objavljanje na internetu je bistveno cenejše kot v klasičnih medijih, zato je obseg vsakovrstnih informacij na svetovnem spletu za nekaj velikostnih redov večji od vsega, kar je objavljeno v časopisih, na radiu in televizijah; in zato je na internetu tudi več neresnic kot v klasičnih medijih – a ne odstotkovno več. Vsakovrstni medijski senzacionalizem vsekakor bistveno pripomore k sodobnemu bohotenju vsakovrstnih protiznanstvenih »resnic«, a to je problem, ki ga ni mogoče rešiti brez radikalne spremembe celotnega svetovnega družbenega ustroja.
Jadikovanje, da javnost vse manj zaupa znanosti,[24] je povsem neproduktivno, dokler se mnogi znanstveniki obnašajo tako, da si zaupanja res ne zaslužijo. In ta problem mora rešiti znanost sama.
A ne bo lahko, saj ob današnjih pogojih financiranja znanosti ta za prihodnost človeštva pomembna dejavnost po mnenju nekaterih strokovnjakov ni nujno sposobna samokorekcije.[25] In tudi če je, kot je povedal eden najbogatejših ljudi na svetu Warren Buffet: »Ugled si gradiš dvajset let. Izgubiš ga v petih minutah.«
1. Mark Lynas: Even in 2015, the public doesn’t trust scientists. The Washington Post, 30. januar 2015.
2. Public and Scientists’ Views on Science and Society. PewResearch, 29. januar 2015.
4. Public and Scientists’ Views on Science and Society. PewResearch, 29. januar 2015.
8. Side Effects of Smallpox Vaccination. Centers for Disease Control and Prevention.
9. Polio VIS, Centers for Disease Control and Prevention Current Edition Date: 7/20/2016.
11. Guillain-Barre Syndrome. Mayo Clinic.
16. Poliomyelitis. WHO Fact sheet N°114, Updated April 2016.
17. Measles Cases and Outbreaks. United States Centers for Disease Control and Prevention.
18. Complications of Measles. United States Centers for Disease Control and Prevention.
20. Medscape Immune Thrombocytopenic Purpura.
21. Zakon o varstvu okolja (ZVO-1-NPB12), 8. člen (načelo previdnosti).
22. The precautionary principle. EUROPA > Summaries of EU legislation > Consumers > Consumer safety.
23. The Baloon Hoax by Edgar Allan Poe.
24. Joel Achenbach: Why Do Many Reasonable People Doubt Science? National Gegraphic, October 2016.
